Hlače na zvonec

 

    V mladosti hočemo ugajati. Na različne načine poskušamo izzvati zanimanje zase. Bilo je obdobje v mojem odraščanju, ko so bile moderne hlače na zvonec. Ni bilo pomembno, kdo nosi takšne hlače. Nosili smo jih vsi. Vendar so si nekateri res omislili zavidanja vredno širino v izteku hlačnic. Takšni so bili največji "frajerji" in za roke so se jih držale najboljša dekleta. Spomnim se znanca. V železarni je delal za žebljarskim strojem. Taka, taka, taka je ropotalo iz dneva v noč in iz noči v dan. Mašina je obnemela le, da so namestili nov zvitek žice, vendar so trenutek tišine preglasili drugi stroji. Taka, taka, taka. Kako je že pel Župančič: "Pol treh, pol treh - spet puha nam meh! Žareči žeblji so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh." Ja, takšna je bila budnica tistega časa za mizerno plačo. Kljub temu si je znanec omislil hlače na zvonec s širino 80 centimetrov. Kot krilo so poplesavale okoli nog, ko se je z ljubkim dekletom sprehajal nad mestom. Blažena odrešitev, saj denarja za kaj več razen še za kakšen kino ni bilo. Dobro polovico plače je namreč odštel za ekstravaganco, drugo je šlo za hrano, sobo in večerno šolo. Lahko si uram dodajal nadure, nedeljske, praznične, a kljub temu kuverta ni bila dosti debelejša. In ga ponovno srečam čez dobrega pol stoletja. Mladost je zamenjala betežnost, hlače na zvonec pa dolgočasen kroj iz lodna. Še vedno sta hodila po tisti poti ljubezni, le da sta podpirala drug drugega in lovila težko sapo. Železarna je medtem utihnila. V Hemingwayevem ritmu pa so se oglašali drugi zvonovi. Smešno!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »