Sveto življenje

 

    "Oboji, kristjani in svobodomisleci, verjamejo, da je življenje sveto, umor pa gnusen zločin," je zapisal Yuval Noah Harari v knjigi Homo deus. A kljub temu spremljamo tisočletno tradicijo usmrtitev, ki jih je zapovedal in izvedel človek, če zanemarimo ubijanje v vojaških spopadih. Človeško življenje torej ni sveto niti ni božje, saj ata Bog ne naredijo prav ničesar, da bi ljudje spoštovali njegov zakon. O čem torej govorimo? O dogmah, ki so izključno versko pogojene. Govorimo o interesih nekakšne cerkve, ki je temelje postavila na kosteh žrtev, katere je dosegla dolga roka njene etične pravičnosti. Če bi se stvari lotili znanstveno, bi namreč zelo težko razpravljali o svetosti življenja s spočetjem. Saj če je spočetje sveto dejanje Boga, potem morajo biti sveta tudi orodja, s katerimi nebeški alkimist spočne novo bitje; recimo penis in molzeča vagina ali vsaj sperma in jajčeca. A še zdaleč ni tako. Spodbujeni ali spontani izlivi in mesečni menstruacijski ciklusi zavržejo ogromno snovnega gradiva, s katerim "Ata" ustvarjajo svoje bodoče vernike. Pa trdijo, da je Bog vseveden in izjemni načrtovalec! No, v tem pogledu se je po mojem izkazal, da ni niti eno niti drugo. Je bistveno bližje človeški nepopolnosti, zato ga lahko pomilostimo tudi za številne umore, ki jih človek zagreši izven dosega njegove pravičnosti, četudi z njegovim imenom na ustnicah. Bolj praktični od Boga so arktični Inuiti. Pri njih se človeško življenje začne šele s poimenovanjem rojenega. Če zaradi hib ali pomanjkanja hrane dojenčka ubijejo še pred imenovanjem, to ni umor!  

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »