Premalo šusov

 

    Ko sem bil sam mladenič, sem večkrat slišal od starejših, da ima moški na voljo le določeno število "šusov", spolnih izlivov, ejakulacij. To je bila takrat aktualna bajka. Pripovedovali pa so jo predvsem "slabi strelci", kot sem sam ugotovil v pogostih pogovorih, ki so bolj kot na resno debato mejili na šalo. Radoživežev se pred petdesetimi leti še ni kaj dosti klatilo po svetu. No, seveda so moški ob strani imeli ljubice in le-te ljubčke. Teh skrivnih poliamornih zvez ni bilo malo in so bile bistveno bolj trajne od današnjih zakonov. Zato tudi zbadljivke v smislu, da se pri otroku ve za mamo, za očeta pa ne moremo biti ravno najbolj prepričani, niso bile tako redke. V marsikateri družini je ropotalo zaradi dvomov in marsikateri otrok jih je po nepotrebnem kasiral od opitega očeta. Za ugotavljanje očetovstva niso bile na voljo zanesljive metode, recimo testiranje DNK. Obstajali so zgolj izločitveni krvni preizkusi in pa seveda primerjalni, s katerimi so ugotavljali fizične in vedenjske odzivne podobnosti. Nič zanesljivega, zato pa toliko več dvomov. To samo pojasnjuje, kako ljubezensko izkušene in partnersko predane so bile družinske skupnosti. Sedemdeset let po smrti britanske kraljice Viktorije smo še vedno bivali v viktorijanski dobi, prepričani, da je bistvo "ljubezni" služiti demografskim potrebam države, ne pa užitku. Celo ljudje, zaposleni v zdravstvu, prosveti in vzgoji, so nas prepričevali, da je čezmerno spolno izživljanje psihološko nezdravo. Torej se sploh lahko še čudimo, od kod ta impotentna politika, polna predsodkov?