Dan prodan

 

    Ja, spominjam se praznika žena. Predvsem tistega, ki smo ga praznovali v socializmu. Če odmislim njegov zgodovinsko-ideološki pomen, je bilo super. Kdo pa je pri mojih letih razmišljal o osvobajanju zatiranih žensk. Vsaj sam sem ta nečastni položaj mnogih ljubic in mamic dojel precej pozno. Vedno sem bil nekje na robu, pripravljen ustreči marsikateri ženski muhi in dekleta ter žene so mi največkrat predstavljale radost. Nisem bil psihološko razgledan, tudi psihiatrija mi je bila čista neznanka, zato se nisem poglabljal v temačne življenjske labirinte, ki so jih izpisovali travmatični dogodki v možganih, katerim so bile ženske izpostavljene. Na življenje sem absolutno gledal optimistično, poželjivo in radostno. Praznik žena je bil zame poseben dan. Mnoge ženske, delavke, od uradnic, čistilk in tistih za stroji in trgovinskimi pulti, so na ta dan dobile spodobno pogostitev, šopek rož in zabavo, zakonski tovariši pa so pomivali posodo doma. Vesele združbe zakonskih žena, so se ga temeljito nasekale, spet druge so si privoščile ljubimce, le redke so ostale v kolesnicah dolgočasja in zaprisežene družinske zvestobe. Ob takih priložnostih sem nekako dojel, da se žensko osvobajanje začne med njihovimi nogami in da je vse ostalo le kamuflaža oziroma poskus, kako prepričati naivno okolico o vrednotah, ki so si jih v bistvu omislili posesivni impotentni moški, da bi zaščitili živo imovino. Ja samo to je bila nekoč in je še danes večina žensk. Deklarativno smo suženjstvo odpravili že zdavnaj, a mnoge še vedno tlačanijo z ritjo gospodarjem, ki so si jih izbrale.