Lepi gredo v nebesa, grdi v pekel - 5

 Lepota se dogaja

    Tokrat ga mora spraviti podse. Zlomiti mora njegov čutni odpor, izrazito samozavest, ki nasprotuje njenim pričakovanjem. Pravzaprav je ni resno jemal. Z njo se je poigraval kot z igračo, ko jo naveličan odložiš in potem pozabiš nanjo. Saj igrač je veliko! 

No ni bil nevljuden, še posebej ne nesramen, Le jemal jo je kot lik iz nekega drugega filma, ki občasno vdira v njegovo zasebnost. "Čemu," Se je spraševal. Saj je bila ljubka, prav prisrčna, a bila je tudi premlada, da bi si omislil avanturo z njo. Vedel je, kako razočarano se odzovejo takšne deklice, ko jih enkrat zapustiš. Da bi kaj trajnega počel z njo, pa mu ni bilo niti na kraju pameti. Rad je imel ženske. No, večino njih in vedno druge. Ni se hotel ponavljati, sploh pa ne poustvarjati uspešne zgodbe začetka, se spraviti na sceno dolgočasnega ponavljanja in križariti v družbi le ene osebe. Dobro je vedel, da pogreta telesa nikdar ne delujejo tako silovito kot razvneta zaradi radovednosti. 

Ključni namen lepotičenja ni ugajati, ampak pritegniti pozornos.

Sl. vir: GoogleGemini

Toda odločila se je, da ga zlomi! Ne le z videzom. Ta je moral res biti brezhiben. Ampak tudi z vonjem, dotikom, okusom ustnic in nežnim šepetanjem. Takšnih preizkušenih vetrnjakov se je treba lotiti celovito. Le malo možnosti jim moraš pustiti za ugovor razuma. Treba jih je voditi kot pri plesu. Od koraka do koraka od spoznanja do spoznanja, ki se dopolnjuje, a hkrati preseneča z vnovično svežino. 

"Ne, ta krema je preveč balastna, prekriva kožo kot puder in ti jemlje svežino," je zavrnila lonček pred seboj. Želela je poudariti rdečkaste pegice na licih. "Ja, obraz mora izražati dejansko navihanost, se spopasti z resnobo, ki zavira, če ne, kar uničuje pristnost," je prepričevala sebe. "Ne zakriti, ampak poudariti, poudariti, izpostaviti mladost in svežino, ki ji služi, je ponavljala tiho zase. Kratka pričeska rdečkastih odtenkov je delovala urejeno, čisto. Obrvi si je počesala drzno navzgor, jih utrdila z gelom. Obraz je bil videti resno napet, a se je lahko v trenutku odzval z igrivim nasmeškom, lahko tudi s krohotom. "Prednost mladosti in kolagena, ki hrani kožo, da je videti dobro navlažena in sveža," se navdušeno spogleduje s sabo v ogledalu. Nekajkrat je pomežiknila z dolgimi, razprtimi trepalnicami in ugotovila: "Ni kepic, težkega šmira, ki naredi, da veke padajo utrujeno po očeh. Tako pa lahko bliskajo, se leskečejo kot briljanti, ujeti v svetlobo. Cenenost je res pogubna!"

Se gleda, si prigovarja in razmišlja, kako bi iztisnila še več svežine iz mladosti, ki običajno ostaja prikrita. "Če drži," si reče. "Če drži," ponovi, "tista znamenita ugotovitev Erice Jong, da so jo moški po vsakem dobrem fuku, ko se je pojavila na ulici, gledali poželjivo, kot bi čutili, da v njej še vedno divja razvratno hrepenenje, potem moram prepričljivo urediti predvsem ustnice., Naj so videti, kot da sem se pravkar poljubljala, se vlačila …" je ob mrmranju rahlo zabrisala nanos šminke. "Nepopolno, a očitno precej učinkovito," se razveseli uspeha poslikave. "No, ne nazadnje so na ustnicah rožnati toni mojih labijev. Kaj ni to tudi eden izmed namenov šminkanja, da poudariš erotični izgled tam spodaj?" Ob misli se je namuznila in globoko, globoko zavzdihnila. Predstavljala si je, kako ga kot tolmun vleče vase, mu vsiljuje lastni ritem. 

V roke je prijela steklenički Black Opium in Glossier You. Odločala se je med drzno vsiljivostjo in svežino poudarjenih lastnih vonjev. "Biti mora nežno in izdajati namen," se je nasmihala zrcalni podobi nasproti. Izbrala je slednjega, orkestralni vonj perunike, mošusa in lastnega, sveže umitega telesa. 

Oblekla se je na hitro. Čas jo je priganjal. Dobro, da si je obleko z bledimi nerazpoznavnimi cvetovi, izraščali so drug iz drugega, pripravila že prejšnji večer. "Klinc pa zeleni," je siknila, ko si je ogrnila belega nerca in se na visokih petkah ter dolgih nogah zavrtela skozi vrata.

"Danes me ne bo. Ne čakajta me," je zaklicala proti velikim dvojnim vratom v jedilnico in se rokovala z večerom. Dišalo je po kamelijah; umito in sladko!

Duševnost je filter, skozi katerega se prečiščuje naša
živalskost.                                               Sl. vir: GoogleGemini

    Pravijo, da je naš JAZ rezultat duševnosti, ki je posledica okoliščin, v katerih odraščamo in rastemo. Vsekakor, ampak to je le del resnice. Osebnost oziroma zavedanje o sebi je odvisna tudi od naših genetskih nagnjenj, in sicer, od tega, kako se razvijamo navznoter in na zunaj ter katere epigenetske zapise, travme in arhetipe izražajo naši geni. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je JAZ rezultat genotipa, fenotipa in prepričanja o sebi ter drugih, izraža pa se skozi našo duševnost. Čustva, vedenje in mišljenje lahko veliko povedo o tem, kako si sebe zamišljamo oziroma kdo smo. Duševnost tako ni le posledica okolja, temveč dinamičen preplet biološke dediščine, globokih nezavednih struktur in naše osebne razlage sveta. Prav duševnost je filter, skozi katerega gredo naše zaznave, obdelave in ocene o ljudeh ter stvareh, ki nas obkrožajo. Nekaj je idealna slika telesa, kot nam jo predstavljajo družbeni vzorci in mnenjski voditelji, popolnoma nekaj drugega pa slike o posameznikih, ki gredo skozi filter naše duševnosti. S tem univerzalna lepota dobiva čisto subjektiven opis in pomen, hkrati pa tudi pojasnilo, zakaj je zgolj videno lahko ideal do tistega trenutka, dokler ga neposredno ne okusimo. 

    Lepoto nam lahko prinesejo na pladnju ter povedo, kako se do nje vesti, lahko pa jo okusimo kar sami in ocenimo po tem, kako nam godi. Eno je slastno zapečen pujsek z jabolkom v ustih in obložen z začimbami ter zelenjavo, drugo je surova žival, ki jo moramo šele ujeti in se je naučiti uživati. In kje je tukaj JAZ? Tisti JAZ, ki ga je stari dobri Freud poimenoval z egom? Sam sem prepričan, da gre za nekoliko naduto veličino, za katero pa je značilno, da želi ustreči predvsem mnenju drugih in ne sebi. Psihologi bi rekli, da gre v bistvu za celoto predstav, pojmov in vrednotenj, ki jih oblikujemo o sebi. In sebe največkrat oblikujemo skozi očala, kot nas želijo videti drugi. Rečeno preprosto, večinoma smo kloni javnih vtisov. Šele, ko smo to sposobni sprejeti, se JAZ nagne proti sebstvu in začne izgubljati naduti, narcisoidni značaj. Torej, preden se bomo res naučili, kako lepoto dojemati, ne kot družbeni ideal, ampak osebno čutenje, nas čaka majhno zdravljenje osebnosti. Na srečo ga lahko izpeljemo sami, če smo se le sposobni zazreti v lastno psihoanalitično resničnost ter se oddaljiti od javno moderiranega vtisa. 

Brez dvoma, postali bomo funkcionalno lepi.

Sl. vir: GoogleGemini

    Torej o pravem in izvirnem JAZU niti ne moremo govoriti. JAZ je dinamična kategorija, ki se spreminja z notranjimi in zunanjimi okoliščinami. Nenehno se prilagaja. Je oportunist z veliko začetnico. Ljudje smo namreč kot reke, ki spreminjamo lastni tok glede na strugo, v kateri smo. Vsekakor z leti razum prevzame vajeti nad našo biološko in odzivno pojavnost. Ni pa nujno. Nekako smo namreč zaznamovani z našimi limbičnimi možgani, z živalskostjo, ki jo hormoni pretakajo po naših telesih. No, in ker je biologija pri razumnih bitjih z zavestjo le ena izmed spremenljivk, ki sooblikuje značajsko strukturo in s tem tudi položaj glede na ostala bitja in stvari v prostoru, je popolnoma normalno, da z izboljševanjem miselnih procesov in nadzora nad telesom lahko pomembno vplivamo tudi na samo biologijo. Kaj pa je programiranje epigenetskih odzivov drugega? Prav tako vsi poznamo avtorje knjig(1), ki nas prepričujejo, da smo placebo, kako lahko postanemo brezmejni in z umom prevzamemo telesne funkcije ter jih odrejamo in usmerjamo po svoje. 

Nobenega dvoma ni, da je človek res čudež v občutljivi kožni preobleki. Že danes z dognanji in spoznanji preseneča samega sebe, jutri pa bo za vse nas popolnoma nekaj drugega. Ne bomo potovali, ampak se bomo teleportirali, kovino bomo oblikovali s telekinezo, zdravili se bomo s samohipnozo, telesa bodo kiborgsko posodobljena, nosili bomo možganske in telesne vsadke za boljšo procesno učinkovitost. To, čemur danes pravimo paranormalno, bo že jutri vsakdanje. Ali bomo telesno in duševno spremenjeni ohranjali obstoječe družbenoekonomske odnose? Prepričan sem, da ne. Ker višje razvita bitja, h katerim se nagibamo, ne bodo pripravljen služiti, se podrejati, plaziti, se poniževati. Osvoboditev in enakost še zdaleč nista več vprašanji v domeni filozofije. Tehnologija bo človeka psihosocialno spremenila v kratkem oziroma ga že. To, kar številnim socialnim gibanjem in revolucijam ni uspelo v dvesto letih, se je pravkar začelo dogajati. Množice vse bolj postajajo obvladljive, spontanosti praktično ni več in izgubljajo značaj generatorja družbenih sprememb. Tehnološki razvoj ne potrebuje masovnega gibanja, razen da ga ovira. Tehnologije potrebujejo pametne, znanstveno in raziskovalno usmerjene posameznike. Prihajamo do trenutka, ko bomo z mečem lahko pokosili marsikatero glavo, a nobene pripravili do sodelovanja. Človek bo namreč postal obnovljivo bitje in bo lahko obilno krvavel za lastne pravice. Vojne bodo postale nesmiselne, družbeni spopadi za privilegije pa nepotrebni. 

Lepota je življenjska sila. Je nedokončana pripoved
o lepi Heleni in Ilionu.

Sl. vir: igralka Diane Kruger, film Troja 2004

    Ne bom špekuliral, kdaj časovno bo do tega prišlo. Bo minilo petdeset, petsto ali pet tisoč let niti ni pomembno. Nesporno je, da smo na pot takšnega razvoja stopili, in to prav nič sramežljivo. Prav tako se ne čutimo podcenjene ali prešibke zaradi bioloških omejitev in za enkrat še omejene starosti. Človek je od nekdaj precej ambiciozno bitje. Tako je tudi tokrat. Če bi tega nenehnega hrepenenja ne bilo, je vprašanje, ali bi se sploh učlovečili in prišli do tehnološke prelomnice, ko se nam kot vrsti obeta revolucionarni preboj: v pogledu dolgožitja, energije, spoznavanja temne snovi, kvantne kibernetike, robotike, kolonizacije vesolj in tako naprej. 

    Kako bomo v tej postrevolucionarni tehnološki dobi gledali nase, na lepoto in privlačnost, težko rečem. Vsekakor si sivih las ne bomo delali zaradi obraznih gubic in stali v vrstah za estetske posege. Lepoto bo mogoče vzdrževati čisto kataloško. Podobno kot danes menjamo bluze, srajce in perilo, bomo slačili in oblačili kožo ter spreminjali njen ten, občutljivost na dotik in prileganje. Lepota bo dobila nove dimenzije, z njo pa se razume tudi naša perverznost. Pa saj sta že v izvoru medsebojno povezani. Perverznost sama je namreč nadgrajevanje, izpopolnjevanje lepote, le v sprevrženi, včasih tudi patološki obliki. Lahko bi tudi rekli tudi, da je poskus, da iztisnemo iz nečesa sila privlačnega več vznemirjenja, strasti, v skrajnem zanosu tudi ostudnosti. 

    Takšna lepota ni več le nekaj, kar bi postavili na tron in občudovali, ter pozabili na čas, ki krade vtise in spomine. Lepota postane dogodek in ta prehaja iz dejanja v dejanje, dokler strast, največkrat seksualna, ni potešena. Lepota brez kančka nevarnosti ali nenavadnega hitro postane kič. 

Telo se prodaja in razprodaja in hkrati propada.

Sl. vir: Sandro Botticelli, Pomlad

"Lepota je konvulzivna," je trdil nadrealist Andre Breton(2). Še zdaleč ni nekaj harmoničnega, mirnega in nedejavnega. Sploh pa ni muzejski eksponat oziroma spomenik, estetski artefakt. Lepo namreč, da ohranja svoj smisel v prostoru, deluje, je pretresljivo, celo šokantno. Nenadzorovano sproža, krči telesne gibe. Je vtis, ki nas fizično in duševno pretrese. "Nam oživlja žile, srce razjasni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi," bi se lahko izrazili po Prešernovo(3). Lepota je duševno vino. Poganja kri, hormone nevrotransmitorje, pa tudi blaznost. Njej se klanjajo umetnost, arhitektura, domala vsa človeška ustvarjalnost, tudi nadutost, nedozorelost, pohlep … Je življenjska gibalna sila in prav zato botruje številnim nasprotjem. Lepota je nikdar dokončana zgodba o Ilionu(4) in trpljenju. Skoraj vedno se najde kdo, ki je prizadet, ker misli, da mu nekaj brezpogojno pripada in je prepričan, da je tisto nekaj tako sijoče, da ga ostala sonca na nebu ne morejo osenčiti. 

    Nadrealisti so precej zgodaj dojeli bistvo lepote. Kasneje so se o njeni dramatičnosti in enkratnosti razpisali številni pisatelji. Iz mej spodobnosti so jo izrinili pesniki in številni režiserji so prikazali strast, ki se pase na telesu; izrazito, pretresljivo, da so mnoge gospodinje in človeški redoljubi, ki se niso bili sposobni vdajati nadčutnemu, takšne scene razglasili za obscene, sprevržene, celo nedopustne. Življenje ljudi brez domišljije je hudičevo dolgočasno. Ko se po naključju znajdejo z lepim telesom v intimnem stresu, mislijo, da ga morajo umiti, ne ponečediti! Lepota, ki je sama sebi namen oziroma služi bolj kot okras(5), res nima nobenega smisla. 

    Telo se prodaja ali razprodaja. Lahko se tudi podaja in oddaja. Le v vitrino med babičin porcelan ne sodi. Tam se namreč ne dogaja nič, kar bi ji lahko dalo vrednost. Samo poglejmo številne starajoče in ostarele, kako so sebe pospravili v lope z vrtnimi palčki. Na račun preživetja so pravzaprav zanemarili estetiko. Lepoto so potisnili stran od sebe, kot da se jih ne tiče in je lastnost nekoga drugega. Koga le, se sprašujem in vztrajno iščem tiste, ki imajo privilegij videti in uživati lepo, izprijeno, pohotno in onesnaženo. 

Hinavska skrunitev okrepi užitek

Sl. vir: Clovis Trouille, Stgma diaboli, 1960

    Lepota je bolj kot ne povezana z našo spolnostjo, bolje rečeno erotičnostjo, če smo jo sposobni doživljati. Kdor meni, da je slednja skrunjenje lastnega ali drugega telesa, ne razume sporočila lepega, bistrega, čistega, vznemirljivega … Oltar te mora privlačiti, če hočeš uživati ob njegovi skrunitvi. Šele skrunitev preobrazi lepo v pravi užitek in ta narekuje tempo lepotne preobrazbe v pohotno telo. Normalen človek dobro ve, da so prav njegovi lastni užitki tisti, ki vodijo v podrejanje in podajanje drugemu. Nedvomno, da gre včasih za naporno igro, še posebej če se vloge nenehno ponavljajo. Številni junaki, junakinje znajo biti prav hudobni do svojih partnerjev, partneric, ker podzavestno hočejo, da jih kaznujejo, da potem lahko jočejo, se opravičujejo in služijo. A takšen odnos s samo lepoto in pričakovanji nima dosti skupnega. Je le določena oblika izražanja skrajne sebičnosti. Ljudje uporabljamo različna orodja, manipulacije, ki mejijo na samo blaznost za povečanje lastnega zadovoljstva. Seveda pri takšni obsedenosti največkrat ne moremo govoriti za bolezenske primere odvisnosti od užitka, še manj je potreben psihiatrični uvid ali analiza osebnega duševnega stanja. Sprejemljive so vse sporazumne spolne vloge, ki peljejo do potešitve in ne spreminjajo partnerjev v brezosebna, zlorabljena bitja(6). No, impotentni in frigidne gledajo na lepoto in njeno izkoriščanje popolnoma drugače. A s takšnimi primeri naj se ukvarjajo dušeslovci!

Ja, lepota je zaradi pridevnikov, ki ji jih pripisujemo, lahko tudi dober izgovor, da se nekomu brez pomislekov in neprijetnih posledic uklonimo, se podredimo, mu poljubljamo noge, rit, ga, jo, obsipavamo z genitalnimi poljubi, kot se je davnega leta 1926 sočno izrazil znameniti svobodomislec Theodor Heinrich van de Velde(7). Čedni ljudje so deležni manj obsojanja, hitreje se jim odpušča in nekako samoumevno je, da krepost podleže, ko jo izzove lepota. Tudi sami v takšnih primerih lažje potolažimo slabo vest, če nas slučajno mikasti zaradi nazadnjaških razmerij v družinski skupnosti. Lepo se namreč brani že po naravi lastnosti; sodbe so prizanesljivejše in odpustki pogostejši. Lepota sodi v običajni erotični ritual, namesto s slabo vestjo, nas nagrajuje s katarzično odrešitvijo. Ja, naša duševnost nas pogosto preseneti z dejanji, ki bi si jih nikdar ne pripisovali. Na žalost pa se še vedno dogaja, da golo lepoto, telo, pogosto doživljamo kot ukor. Ne kot opomin, da se mu je vsekakor treba posvetiti, ga izkoristiti, ponižati in sebe seveda z njim!

Navedki!

(1) Placebo ste vi, Joe Dispenza, Primus Brežice, 2018. Obnašaj se, Robert M. Sapolsky, UMCO Ljubljana, 2020. Biologija prepričanj, Bruce H. Lipton, Primus Brežice, 2019. Z umom nad medicino, Lisa Rankin, Založba Gnostica Ljubljana, 2014. Navidezna normalnost, Mate Gabor, Primus Brežice, 2023. Telo si vse zapomni, Bassel van der Kolk, V.B.Z. d.o.o, Ljubljana 2023. Živimo dlje, Peter Attia, Primus Brežice, 2024 …

(2) Francoz André Robert Breton (1896 - 1966) pesnik in pisatelj. Nekateri ga uvrščajo med ključne teoretike nadrealizma. Med drugim je leta 1924. izdal nadrealistični manifest (Manifeste du surrealizem), kjer je nadrealizem opredelil kot čisti psihični avtomatizem. Omenjeni citat je v bistvu sklepni stavek iz njegovega romana Nadja, ki je izšel 1928. leta. (La beauté sera convulsive ou ne sera pas)  

(3) Verzi so iz prve kitice Zdravljice dr. Franceta Prešerna. Poezije. Zbral in uredil Anton Slodnjak. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1982

(4)  Homerjeva Iliada je zgodba iz desetletne vojne med Grki in Trojanci. Spodbudila jo je ugrabitev lepe Helene, žene špartanskega kralja Menelaja. Metaforično bi lahko rekli, da je lepota lastnost delovanja privlačnosti, ki se meri v hektolitrih prelite krvi. Ja, človek je na žalost še vedno zver, ki se podi za plenom in ko ga enkrat ujame, ga noče prepustiti drugim. 

(5) Takšen primer je ameriška prva dama Melania Trump. 

(6) Eno boljših del, ki govori o različnih spolnih praksah in vlogah brez patoloških predsodkov, je starejše delo Paula Gilleta Spolne variante. Knjigo je izdala Cankarjeva založba, Ljubljana. Leta 1980. Izvirni naslov: Psychodynamics of Unconventional sex Behaviour and Unusual Practices

(7) Theodor Hendrich van de Velde, nizozemski umetnik in ginekolog. Leta 1926 je objavil svetovno uspešnico Idealni zakon (Het volkomen huwelijk). Za tisti čas je bila knjiga revolucionarno prekletstvo in je sprožila številne razprave, čemu služi žensko telo. Užitku ali zgolj rojevanju otrok v službi nacionalne demografije. Njegova knjiga je z vnašanjem nemira v zbite nazadnjaške vrste, ogromno prispevala k rušenju viktorijanskih tabujev. Van de Velde je v bistvi evfemizem 'genitalni poljub' (latinsko: osculum genitalis) uporabil za opisovanje oralnega seksa. Za ključni element srečnega zakona je poudarjal predvsem pomen ženskega užitka. Knjiga je kmalu in to kljub prepovedi v nekaterih krogih in državah, postala nekakšen priročnik za preživetje sodobnejših parov.