Dokazovanje

 

    Ja, dobesedno sesedel sem se, ko sem pomislil, koliko časa porabim za dokazovanje: staršem, vzgojiteljem, učiteljem, državi in njeni upravi, šefom, zdravstvu, ljubici, družini, Bogu in nebeški sivini. Naj si vsak sam pripiše še koga, ki vznemirja njegovo duševnost in krepost ter pomisli, za kaj zapravlja čas in denar. Prav s to svojo zavzetostjo, da bi drugim dokazali to, kar oni pričakujejo od nas, se oddaljujemo od samobitnosti. Oddaljujemo se od svobodnega, neodvisnega človeka. Zanemarjamo odraščanje in večino poskusov, povezanih z njim, da bi postali značajsko samostojna oseba. Kako sploh zaupati nekomu, ki mu drugi krojijo življenje oziroma je duševno odvisen od njihove dobre volje ter pričakovanj, da ga pohvalijo za njegovo zvestobo, pripadnost? Je takšen človek res priden ali le dobro viden? Na izpostavljeni točki življenja, kjer točno vedo, kako ga zavrteti ali sneti, če jim je v napoto. Le kdo mi bo povrnil vse te ure pripadnosti? Mi bo razum sploh kdaj oprostil, da sem bil vlačuga drugih? Dvomim! A po drugi strani vem, da sem kljub vsemu eden redkih z življenjsko avtonomijo. Domoljubje, zvestobo, pripadnost, pridnost sem črtal iz seznama vrednot, jih nadomestil s preprosto besedo egoizem. Čemu le drugi, če sem lahko samosvoje sebstvo. Čemu le pripadati nekomu, če lahko izberem sebe? Čemu le živeti za ideale, ko pa je svet bistveno barvitejši brez njih? Se otresem nemira zaradi potrebe po nenehnem dokazovanju ali pa postanem zgolj zatežen starec, ker je pustil, da so mu drugi življenje snedli?