Zlomljena krhkost

     "Zlom rebra pri skoku v morje in sklep državnega zbora, da se morajo univerzitetni profesorji prisilno upokojiti po 65. letu, sta me opozorila, da nisem več rosno mlad in da se primerjam z napačnim Jazom," je zapisal avtor Drejčka in treh marsovčkov, psiholog Vid Pečjak v Psihologiji tretjega življenjskega obdobja, ki jo je izdal v samozaložbi na izteku prejšnjega stoletja (1998). V sodobni geriatriji so nevšečnosti in poškodbe, ki prizadevajo starostnike, združili pod besedo krhkost (frailty - ang.). Omenjeni starostni pojav začne že dokaj zgodaj kazati rožičke. Veliko ljudi se znajde v predkrhkem stanju že v svojih 30., 40. letih. Pri 50. prizadene že dobrih 10 % populacije, pri 80. pa kar 50 %. No, neizprosna statistika je spodbudnejša, kot se zdi na prvi pogled. Krhkost še zdaleč ni tako pogubna in na omilitev, tudi odpravo njenih posledic lahko vplivamo. Vsekakor ne gre za teoretične napovedi, ampak ilustrativne primere, kot sta Julia Hawkins, ki se je s sprintom začela ukvarjati šele pri 100. ali šahist in Guardianov kolumnist, 96-letni Leonard Barden, ki že od leta 1955 tedensko objavlja pronicljive analize šahovskih spopadov mladih velemojstrov. Med tistimi, ki so se odločili upreti letom, je tudi 86-letni profesor Joseph Maroon, ugledni ameriški nevrokirurg. S športom se je začel ukvarjati šele po 40. letu in do danes opravil 70 trobojev in osem ironmanov; zadnjega pri 82. Maroon je prepričan, da genetska osnova določa le 20 - 30 % življenjske dobe, ostalo je v naših rokah. Vplivamo lahko skozi epigenetsko izražanje oziroma preko življenjskega sloga.