Obsedenost

 

    Zadnje volitve bi lahko preprosto označili z eno samo besedo: Obsedenost! Natančno to in nič drugače. Kot da se dve zverini spopadata za življenjski prostor, obstoj vsake pa je odvisen le od tega, kako uspešna bo pri žretju druge. Ja, prevladala je živalskost v nas in le to bi težko razmejili na levo in desno. Primitivizem namreč ni ideologija, ampak užaljeno odzivanje na eksistenčne grožnje. Nazadnjaki, hinavski borci za vrednote nenehno očitajo levičarjem njihovo zarotniško delovanje. Nočejo priznati, da patriarhalna vzgoja in razmerja preprosto ne sodijo v današnji čas. Da ženske in otroci bežijo iz ujetništva spodobnosti, pokornosti in ponižnosti, ker jim je jasno, da obstoji tudi drug svet, ki jih bo obravnaval bolj dostojanstveno, prizanesljivo, predvsem pa jim bo ponudil več izbire in zadovoljstva. Filozof Karl Popper bi rekel, da si ogroženi razlagajo potek dogodkov kot družbeno teorijo zarote. Ne, borci za nekdanjo vsakdanjost nočejo razumeti, da so razmerja, ki jih vzpostavljajo v življenju, dolgočasno zastarela. Prepričani so, da so na delu Satanski stihi, ki pišejo novodobne sonete. Vse je povezano, vse je naprej načrtovano in nič ni tako, kot se zdi, združno povzemajo besede Michaela Barkuna, ki jih je zapisal v knjigi Kultura zarote (A Culture of Conspiracy). A pogubni učinki takšne množične terapije obče obsedenosti počasi prodirajo v našo zavest. Ne ozirajoč se na to, kako vztrajno se nazadnjaški lobiji postavljajo po robu znanilcem napredka, so porazi vedno pogostejši. Vedno več je ljudi, ki bi se radi osvobodili ideoloških predsodkov in življenju udarili lasten, individualni pomen!