Človeška živalskost

 

    Lepota je spolno motivirana. Nihče ne želi ugajati zgolj zaradi ugajanja samega. Načrt vedno vključuje še koga; zavedno ali nezavedno. Ljudje, ki ne čutijo potrebe po spolnem izražanju, se največkrat zanemarijo. Vrnejo se v objem živalskosti. Osebnostno degradirajo. To pomeni, da jim je popolnoma vseeno, kakšen je njihov videz in kakšne odzive povzročajo znotraj družbenega okolja. Lahko bi rekli, da gre za nekakšne puščavnike sredi civilizacije. Človek naravno ni lep. Lahko je zanimiv, prijeten, privlačen, tudi čeden, a nikakor lep. Lepota je namreč čisto človeška, socializacijska pridobitev; je kultura videza. Torej je umetno ustvarjena, in to z namenom, da se okrepi človekova privlačnost in zanimanje zanj. Podobno kot človek ne živi v brlogu, se ne valja po blatu, da se otrese zajedavcev, ne vzdržuje tudi svojega živalskega vonja, smradu, da bi dopovedal drugim, da je v njihovi bližini. Higiena in lepotičenje sta kulturni pridobitvi, ki človeka postopno oddaljujeta od njegovega živalskega izvora ter kažeta na njegovo načrtnost zaradi katere želi ugajati, si podrejati in manipulirati z drugimi. No, mogoče gre samo za krepitev samozavesti, za preseganje frustracijskega praga in boljše počutje med pripadniki lastne vrste. To pa nas seveda samo po sebi navdaja z mislijo, da je lepota pravzaprav precej kompleksen pojem. Da ne gre le za to, kako nekaj vidimo, ampak tudi, kako videno senzorično zaznavamo in v kakšni povezavi ga dojemamo kot del širših razmerij znotraj kulture. Lepota ni le spolno motivirana, ampak se tudi dogaja!