Sedem letnih časov

 

    Življenje bi lahko preprosto razdelili na sedem letnih časov. No, ne gre za koledarsko razdelitev niti ne za kakšno drugo razvrščanje po vremenskih značilnostih, ampak za preprosto primerjavo življenja z eliptičnim letom. Prvo je obdobje upanja in prilagajanja življenju. Drugo je obdobje spoznavanja in ugajanja. Zanj je značilno posnemanje in pričakovanje nagrade. Nekaj v stilu: Muri na dveh tačkah. Za tretje je značilno druženje in pluženje. Veseljačenje in intimno spoznavanje partnerjev. Četrto je prežeto z garanjem in dokazovanjem. Zaznamujejo ga naša najplodnejša leta, a tudi najbolj oportunistična, ko se za ljubi kruhek podimo od priznanja domov ter od doma po priznanja. Za peti letni čas sta značilna razočaranje in varanje. Življenje nas je utrudilo in zdaj vemo, da smo na tem svetu zato, da služimo drugim, lastno žrtvovanje pa imamo za nekaj samoumevnega. V bivanje poskušamo vnesti nekaj več svežine, a prej ali slej pristanemo na istem; ujetniki strasti, "optimisti" brez popravnega izpita. Šesto prežemata umiritev ter slepitev. Kar nekaj časa potrebujemo, da se sprijaznimo, da smo za svet, ki smo ga poznali, praktično odveč. V zadnjem letnem času nam tako ostaneta le še nova karierna potrditev ali potlačitev strasti in pričakovanj. Nov začetek ali depresivno in tesnobno drsenje proti zemlji. Erik Erikson je seveda upošteval drugačno psihosocialno dinamiko. Podal jo je v osmih točkah. A Erikson je bil znanstvenik, medtem ko sem sam zgolj eksistencialist, prepričan, da je vedno treba začeti znova!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »