Vadba nasprotnega učinka

 

    Kako dopovedati ljudem, ki skrbijo za lastno fizično kondicijo in okretnost izključno zato, da se izognejo bolezni, da slednjo dobesedno kličejo? Smešno, lahko bi rekli tudi, da gre za vadbo nasprotnega učinka, če sem nekoliko ironičen. No, sam opažam že kar nekaj časa, da tisti, ki se dobesedno ženejo za zdravjem, pogosteje obolevajo. S tem ne trdim, da je bolje kot migati, filozofirati na riti ali hrbtu. Sploh ne. Gibanje je še kako pomembno, da ohranimo dejavno živčevje in s tem povezane spoznavno-zaznavne procese. Vendar je to, kako bo vplivalo naše fizično delovanje na zdravje, odvisno predvsem od spodbud, zakaj se odločamo za aktivnejše življenje. Nekaj podobnega so dokazali tudi v raziskavi, kjer so zasledovali vpliv zaskrbljenosti na epigenetsko staranje žensk v ZDA. Strah pred staranjem, dejansko pospešuje staranje celic, in, in ni treba posebej poudarjati, da se s tem krepi tudi tveganje za obolevnost. To so dokazali predvsem s spremljanjem epigenetskih bioloških ur, ki praktično delujejo neodvisno od dejanske, kronološke starosti. Z analiziranjem bioloških vzorcev v krvi so ugotavljali hitrost staranja in kopičenje bioloških poškodb. Zaskrbljenost glede samega videza in plodnosti se je s časom zmanjšala in na samo staranje niti ni vplivala, medtem ko so se strahovi, povezani z zdravjem in betežnostjo, z leti krepili. Seveda, ne morejo trditi, da je zgolj strah tisti, ki stopnjuje dvom. Svoje nedvomno prispevajo tudi odzivi nanj, od nezdravih razvad (kajenje, pitje, drogiranje psihično obremenjevanje …) lahko pa tudi stresna vadba. Z naprezanjem, da bi odgnali simptome staranja in porajajočih bolezni, največkrat dosežemo ravno nasprotno. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »