Prihodnost v črni kocki (skupaj z Ivanom)

 

    Kocka ima šest ploskev. Njena notranjost je precej oglata in tesna. Če je kocka črna, pomeni, da skoznjo zunanja svetloba ne prodira. Nabor informacij znotraj nje je omejen in nikakor ni mogoče preverjati njihove verodostojnosti. Kar pride vanjo, v njej tudi ostane. Zdaj pa si predstavljajmo, da so naše možgane ujeli v takšno črno kocko. Pravzaprav možgani tudi so črna kocka. Informacije o zunanjem okolju pridobivajo prek senzoričnih dražljajev. Drugače ždijo v popolni temi in nimajo nobenega neposrednega stika z okoljem. Če bi ne videli, slišali, vonjali, okušali, tipali, bili brez intuicije, kako le bi si možgani predstavljali, kaj se dogaja zunaj lobanje? Tako pa podatke, ki jih sprejemajo, povezujejo v logična zaporedja in odločitve. Prav s to nesposobnostjo neposrednega čutenja in zaznavanja okolja se poigravajo različni manipulatorji; od propagandistov, mnenjskih voditeljev, ideologov, dušeslovcev, izvedencev za spreminjanje in izkrivljanje zavesti. Izkoriščajo strah, bolečino, presenečenje, pohlep, našo navezanost, upanje in razočaranje, da sprožajo v nas trajno neugodje in začasno ugodje. Poslušni trpijo bistveno manj, a trpijo vsi. Temu bi preprosto lahko rekli tudi nasilje nad posamičnim zavedanjem, saj gre za izkoriščanje emocionalnih slabosti in osebnostnih šibkosti. In naivno je pričakovati, da kdor enkrat uporabi metode za izkrivljanje dojemanja resničnosti, da bo kdaj takšna dejanja opustil. V črni kocki izkrivljenega dojemanja se rojevajo Ivani, Putini, Trumpi, ajatole, Džong Uni, Maduri, Benjamini …, obsedenci, ki nam jemljejo pravico do prihodnosti!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »