Profitarski morilci

    Trumpova soldateska je presenečeno spoznala, da so Perzijci čisto nekaj drugega od nesamobitnih Venezuelcev. Pri izvozu neokolonialnih odnosov v islamsko republiko se je krepko zalomilo. Ni pomembno, kako se bo končal bližnjevzhodni zaplet in koliko bodo pokasirali razni komentatorji za nebuloze, račun, ki ga izstavlja Iran, bo ogromen. Neposredno bo nekaj tisoč mrtvih in na deset tisoče ranjenih in prizadetih plačalo to ameriško hropenje za milijardami. Ja, zgolj za to gre, za navijanje cen nafte iz naftnih polj, ki jih nadzorujejo ZDA. Večina pa še kar verjame, da gre za osvoboditev Perzijcev, Venezuelcev in Kubancev izpod zatiralskih režimov. Leteli bodo bombniki, letele bodo rakete in leteli bodo droni. Na vse strani! Plačal pa bo tisti, ki ima najmanj, zgolj za preživetje čez dan ali teden. Bednika ni škoda za uničujoče šopirjenje in poniževanje razuma. "Banda kravatarska, in z njimi vsa Trumponija ravbarska," bi verjetno zapel Jani Kutin. Zdaj lahko nazorno vidimo, kakšen je svet po okusu milijarderjev. V kaj nas pelje zagamani kapitalizem? Na morišča! Ukrajina in Palestina sta šele začetek prosvetljenskega čudeža zblojenih Zahodnjakov. Vedno nas bo kdo osvobajal, vedno se bo kdo zavzemal za nas. Trpeli bomo pa kar sami. In medtem ko ZDA in sionisti spreminjajo mesta v ruševine in jih rešujejo življenja, svet le počasi dojema, kako naiven je, ko verjame, da je kapitalizem naklonjen posameznikom. Tako je bilo nekoč, ko so z njim upravljali liberalci. Danes pa gre za bogato oligarhijo, ki namesto premoga in nafte kuri ljudi, in to dobesedno. Inferno!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »