Starostno odraščanje

       V življenju sprejemamo različne odločitve. Nekaterih dogodkov se preprosto veselimo, drugi nas okužijo z dvomi. Proslavljamo uspehe, o porazih molčimo. Čim prej jih poskušamo pospraviti na senčno stran možganov. A še tako neizmerna radost, preplavljanje z dopaminom tik pred izlivom sreče, je kratka. Trenutek in že nas spet pogoltnejo vsakdanji valovi. Tako je, kadar smo prepričani, da nas lahko osrečujejo zgolj uspehi, s katerimi se dokazujemo drugim, zunanjemu svetu. V tem pogledu sem nekoliko budist. Prepričan sem, da prava radost nastaja v intimnem ozračju človekove duše. Sicer nisem veren. Človek lahko osreči le samega sebe, in to dokaj trajno. Vse drugo so trenutki, ki bi jih zaradi obilice hormonov in nevrotransmitorjev prej lahko poimenovali blaznost kot radost. Tudi zato, ker nas takšno iskanje sreče vodi v odvisnost. Zadeti smo kratek čas in potem trpimo, dokler ne dobimo nove presežne doze dopamina. Nesrečno ponavljanje brez konca bi lahko rekli. Tod...

       Sebstvo je prepričanje o sebi, medtem ko je ego največkrat naduto poveličevanje sebe. Zato je še kako pomembno, da zasnujemo samobitnost na podlagi sebstva, ne pa lastnega poveličevanja. No, pravzaprav gre za dva presneto avtentična pojma, ki le v pravi razvojni soodvisnosti oblikujeta čvrst človeški značaj, osebnost. Brez avtonomnosti sem namreč zgolj trhla barka na razburkanem morju. Po lastnostih, ki se jih zavedam ali so nezavedno prisotne v meni, sem lahko čudovita oseba, vendar če nimam zavedanja o samobitnosti, lahko moralno in v odnosu do soljudi, kaj hitro skrenem. Prav odsotnost oziroma nezavedanje o slednji je botrovalo nacionalnemu izrojevanju, kolaboraciji pod vodstvom domačega klera s fašističnimi silami med 2. svetovno vojno. Naravnost čudoviti fantje in dekleta so pokleknili pred tujim gospostvom, ker jim je tako veleval čut dolžnosti, v katerem ni bilo trohice zavedanja o osebni in nacionalni samobitnosti. Katolicizem je ljudi, predvsem mlajše...

       Camera obscura pomeni temno sobo. Besedna zveza nam je znana iz sveta fotografije oziroma razvoja analognega fotografskega aparata, v katerega lovimo zunanje podobe. Zapisujejo se obrnjene na glavo in zrcalno preslikane. Nekaj sličnega se dogaja tudi v naših možganih. V njih se steka na milijone podob, vtisov, zaznav, ki jih morajo oblikovati v razumno sliko. A medtem ko so ukloni pri cameri obscuri z vstopno luknjico prave velikosti praktično zanemarljivi, tega ne moremo reči ravno za človeški senzorični sistem. Zaznavne motnje so pogoste. Še posebej, kadar gre za zaznavno otopelost, kakršna je recimo slaba gibljivost očesne leče. Takrat so informacije, potrebne za izračun stanj, pomanjkljive, obdelana resničnost pa temu primerna, če ne celo napačna. Možgani, ki pravzaprav brez težav razlagajo sliko v pravi projekciji, nam le površno poročajo o njej. Podobe so zabrisane. Zaradi odsotnosti bolečine, prizadetega sluha, vonja in okusa se telo ne odziva opozoriln...

       Zadnje čase se veliko ukvarjam z vprašanjem, kdo sem. Pač podobno kot mnogi hočem poiskati življenjski smisel. Je cilj res zgolj preživeti, in to kar se da udobno in ugodno ali pa imamo pripadniki človeštva popolnoma neke druge naloge? Že od rojstva imamo ljudje vgrajene vase različne pobude. Če opazujemo otroke, ki šele poskušajo shoditi, nam bo to presneto hitro jasno. Večina nenehno poskuša, da bi se postavila na noge in iščejo bolj ali manj izvirne načine za prehod v pokončno držo. Manjšina že takrat obsedi ter čaka na pomoč. V starosti je diagram obraten. Manjši del starejših se trudi na različne načine, da bi ohranili procesno učinkovitost oziroma da bi bil upad, ne bil preveč očiteb. Največ pa se jih preprosto usede doma, v trgovskih centrih ali pred vrata zdravstvenih čakalnic in čaka, čaka …, verjetno, da bo nekdo poskrbel zanje. Le kaj se je tokom življenja zgodilo nadobudnim človečkom, ki so hoteli na vsak način čim prej shoditi? Kje so obtičale spo...

       Ko je tema, se barve izgubijo, premolknejo. Barve so namreč lastnost svetlobe, njihovo dojemanje pa je odvisno od možganskih sposobnosti bitij z očmi. Recimo, da smo ljudje najvišje na tej stopnji, čeprav še vedno ne vemo, da rdeče jabolko, ki ga gledamo, sploh ni rdeče. Je vseh drugih barv, le rdeče ne. Rdeča je namreč valovna dolžina svetlobe, ki je sadež ni vsrkal, jo je odbil in zato jo naše oči zaznavajo. Navado imamo reči, ta knjiga je rdeča, trava je zelena, vrtnica Golden Gate pa rumena, čeprav barve, ki jih zaznavamo, v bistvu niso del opazovanega. Tudi rožnato ali rjavo telo še zdaleč nima takšne barve, v kateri se nam ponujata. Kdo ve, mogoče je koža naše ljubljene osebe bolj zelena ali modra, rdeča? Rožnata vsekakor ne! Svetloba je varljiva. Še zdaleč ni tako prepričljivo enoznačna kot tema. Pri slednji se moramo le zanesti tudi na druga čutila, da spoznamo, kdo/kaj je ob nas. Svetloba je očitno ustvarjena za prevare. Zvezd, ki jih gledamo, morda ž...

       Dotikanje preprosto vpliva na boljše počutje. Pomislimo samo na masažo ali senzibilen spolni odnos. Trmastega otroka najhitreje pomirimo s krepkim objemom, kupce in stranke pridobimo z rahlim, komaj zaznavnim dotikom. Še tako rahel dotik namreč ne uide zaznavi nezavednega. Pomeni prijetno izkušnjo in prijetno se največkrat s prijetnim poplača. Med najbolj osamljenimi so ljudje, ki se jih nihče ne dotika! Zdaj je nekoliko bolj razumljivo, zakaj so frizerski in masažni saloni polni, zdravniki prezasedeni, zdravilci, ki odrešujejo s polaganjem rok, pa dobro obiskani. Ne počuti se boljše le ta, ki se ga dotikamo, temveč tudi, kdor se dotika. Zdaj je nekoliko bolj jasno, čemu ljudje, ki redno božajo domače živali, živijo dlje. Tako vsaj trdijo v raziskavah, s katerimi poskušajo prodreti v misterij dotika. No, v bistvu niti ne gre za neko skrivnost, ampak preprost biološki most, ki ga vzpostavimo z dotikom, ko sprožimo določeno, četudi nezaznavno telesno vzburjenje,...

       Nekateri nevroznanstveniki trdijo, da je generacija "Z" (rojeni med 1997 in 2010) manj inteligentna od svojih staršev. Jared Cooney Horvath, ustanovitelj organizacije LME Global govori celo o kognitivni zaostalosti prisesancev na digitalno tehnologijo. Ne vem, zakaj, ampak takšne napovedi me spominjajo na ankete, ki so jih antropologi pred desetletji delali med afriškimi staroselci, s katerimi so dokazali, da so savanski prebivalci manj inteligentni od evropske bele populacije. No, med vprašanji, ki so jim jih zastavljali, so bile tudi slike pralnega stroja in drugih takratnih čudežev bele tehnike, ki so jih vprašani sploh prvič videli in jih gledali kot 9. čudo. Kasneje so "sramotne" trditve o premoči belcev spodnesle objektivnejše raziskave. No, zdaj se dogaja nekaj podobnega, le v zrcalni obliki. Digitalno pismena mladina je bolj butasta od staršev, ki elektronske tehnologije sploh ne uporabljajo, ali pa le za silo. Toda, ali dejansko lahko govorimo o zaos...

       Ali sploh lahko govorimo o nečem takem, kot je mentalna omejenost umetne inteligence? Mislim, da ja, vsaj dokler bomo strojno učenje in njegove izdelke uvrščali med inteligenco. Drugače pa UI sploh ni nobena inteligenca, saj se ne odloča na osnovi lastnih presoj, ampak algoritmov, ki jih v stroje zapisujejo moralno in poslovno omejeni, mogoče tudi s predsodki travmatizirani človeški možgani. Torej, dobili smo neverjetno sposobno knjižnico, iz katere lahko v trenutku potegnemo izraze in podatke za naše ustvarjalno delo. Pravega ustvarjalnega dometa pa UI nima. Oziroma, kdor ji kaj takega pripisuje, pravzaprav ne ve, kaj ustvarjalnost je. Slednja še zdaleč ni golo posnemanje in ustvarjanje izdelkov na osnovi vzorcev; že videnega, že slišanega. Sam jo večkrat izzivam z različnimi lastnimi besednimi konstrukti, a mnogokrat izvisim skupaj z oportunističnim pojasnilom: "Sem nastavljena tako, da sem izjemno previdna in se izogibam temam, ki bi lahko delovale političn...

       Še pred slabim letom sem bil prepričan, da gre pri desničarstvu za politično opredelitev, za nekakšne konservativne vrednote, usmerjene v ohranjanje tradicionalnih običajev in pogledov na družbeno resničnost. A očitno sem se hudo motil. Če pregleduješ in bereš objave na družbenih omrežjih, pod katere se nedvomno podpisujejo desničarji, kmalu opaziš, da gre v bistvu za težko mentalno prizadetost, za bolezen, ki se poraja iz občutka mentalitete žrtve. Ja, desničarji sebe razumejo kot žrtve sprememb, mogoče celo vsega, kar je napredno. Zanje je internet zgolj orodje prepričevanja, s katerim želijo ohraniti obstoječa, celo nekdanja družbena razmerja. Še zdaleč pa digitalizacije ne razumejo kot svetovne revolucije, ki bo krepko spremenila naše bivanje in vzpostavila popolnoma drugačne odnose. Kar ni uspelo komunizmu, se na spletu oblikuje z levo roko. Mladi na gorski kmetiji, v zapečkarski vasici razmišljajo podobno kot mladi v mestnih stolpnicah. Po eni strani se ...

       Zadnje dni veliko razmišljam in pišem o lepoti. Prej si niti predstavljal nisem, za kako kompleksen fenomen gre. Ja, lahko bi napisal pojav, ampak potem bi ne bil v trendu sociološkega razmišljanja. In prav nekaj podobnega se dogaja tudi z lepoto. Tudi slednja je v trendu časa, v katerem jo obravnavamo. Zanimivo, nenehno niha med iskanjem popolnega reda, sorazmerij in izražanjem čustev ter kaosa. Atletsko postavo je nadomestila srednjeveška zanikrnost ter zamaknjenost v onstransko duhovnost. Lepa je bila Marija, vse ostale grešnice, in podobno temu so se obnašali tudi moški do žensk. Renesansa je bila parstoleten poskus vrnitve na antične ideale, humanizem pa je vnaprej odpuščal pregrehe, ki so se zapisovale na telesu. Človek, kakršen že je, postane merilo vsega. Zaradi številnih dodatkov in dekoracij se telesna bit izgubi v baroku in rokokoju, klasicizem in razsvetljenstvo pa človeka spet soočita s sabo: kruto in neozdravljivo za človeško dušo in hkrati pogub...

       Ljudje smo res slike, vredne tega imena. Smo namreč bolj ali manj poslikana platna, anonimna dela političnih artistov. Kot takšni ne ločimo med oblastjo in uslužbenci. S propadom sužnjelastništva in fevdalnega sistema je namreč propadel stari koncept oblasti, ki so si jo prisvajali vladarji in njihovi vazali, suvereni v božjem imenu. Propadlo je vse, čemur se je človeštvo moralo klanjati, se podrejati. A barikade očitno vedno izučijo le peščico, ki se kmalu povzdigne nad ostale in jih potem obvladuje v imenu nekakšne pravne države. Kar naenkrat se znajdemo v primežu "demokratične" prisile, ker smo se baje prostovoljno odpovedali nekaterim pravicam v prid skupnosti. Kakšen blef, kakšna manipulacija! Volimo jih v našem imenu, a kljub temu pristajamo na postopno razvrednotenje skupnega premoženja. Če smo nasledniki ideje, ki je 1789. leta zrušila absolutizem v Evropi s pozivi k svobodi, bratstvu, enakosti, ni nobenega dvoma, da na volitvah izbiramo izključno upra...

  Brez golote ni lepote Stala je tiho, nekoliko skrušeno v ozadju, za težkim zastorom iz žameta. Bila je njena zadnja predstava. Še zdaleč si ni predstavljal, da bo kdaj ta dan prišel in danes je tukaj. Prekmalu, mnogo prekmalu, saj jo doma čakata še dva najstniška otroka. Plača natakarice, ki bo izpostavljala rit v vzburjeni atmosferi, da bodo po njej grabili, ko bo lovila ravnotežje s polnim pladnjem, bo majhna, absolutno prenizka, da bo lahko sledila potrebam odraščajočih pubertetnikov. Seveda, bi lahko pri strani ujela še kakšnega beliča, od napitnine ali hitre zadovoljitve obiskovalca, obiskovalke pod mizo, v straniščni kabini ali za vogalom utesnjene ulice. Ja lahko bi ujela, lahko bi koga tudi precej obrala, a se ji je takšno početje gnusilo. Vsa ta pohota, kateri je praktično služila s telesom na varni razdalji, razmejeval jo je majhen oder pred težkimi zavesami, jo je dobesedno odbijala. Po vsakem nastopu jo je zvijalo črevesje, pritiskalo, da bi iztisnilo iz sebe to dušev...

       Zanimivo, če se boste podali v zgodovinski lov za deviškim pasom, boste verjetno razočarani. Takšna naprava, četudi je obstajala, verjetno še zdaleč ni preprečevala ženskih spolnih razvad. Čeprav iznajdbo pripisujejo srednjemu veku, verjetno kakšnemu kovaču, se deviški pas kot intelektualni izum pojavi šele v 18. in 19. stoletju skupaj z obsceno literaturo. Po književnih opisih so celo izdelali nekatere primerke, ki so končali v zasebnih zbirkah ali muzejih. Svoje čase si si precej posrečen izvirni ponaredek lahko ogledal v Muzeju erotike v Kopenhagnu. Vsekakor, če se je kaj takšnega dejansko uporabljalo, je bilo prej mučilna naprava kot sredstvo za zaščito vrlin ali preprečevanje prihoda nezaželenih dedičev na svet. Le predstavljajmo si žensko, ki si kakšen mesec ni zamenjala lanenih gat, se skrbno umila tam spodaj, za povrh pa še vsak dan zamenjala ljubimca. Tako imenovani aminski vonj, ki je največkrat prav tako povezan s slabo higieno, bi hitro prikrili dr...

       Sem eden izmed tistih, ki sodijo, da je bistvo partnerske skupnosti dober fuk. Ne moreta ga nadomestiti ne dobra kuhinja, kopica otrok, idealizirana ljubimka, ljubimec niti zajetni bančni račun. Lahko pa omenjene stvari postanejo bergla, na katero se opira prizadet partnerski odnos ali nadomestni svet, v katerega se zatečemo, ker ne znamo izenačiti dolžine nog v postelji. Zastonj so prispevki za mater božjo, potica na mizi, priročniki in zakonski terapevti, kadar v skupnosti škriplje brez postelje. In to se praviloma vedno zgodi, ko partnerska skupnost traja predolgo. Ko odnosi postanejo napeti, besede pregrenke in otroci pogajalsko orodje, mora eden od partnerjev spokati kufre, se odpraviti po srečo v "širni svet". Pravzaprav je razhod priložnost za oba, da si popestrita preostalo življenje s še kakšnim užitkom. No, večina se ne upa podati na tvegano pot, potem pa trdijo, da so skupaj le zaradi otrok. Kako nabrušeni odnosi dejansko vplivajo na odraščanje poto...

       Vid je naše najpomembnejše senzorično orodje. Običajno je med 30 in 50 odstotki možganske skorje vpleteno v obdelavo vidnih informacij. Po nekaterih ocenah razločimo med 2 in 7,5 milijona barvnih odtenkov. Človeško oko in z njim možgani stalno beležijo številne informacije. Nekaj jih kasneje vgradimo v kognitivni proces pomnjenja, kar pomeni, da jih lahko prikličemo in uporabimo po potrebi. Druge poniknejo v nezavedno, se s časom okrepijo in se vrnejo kot močne čustvene podobe, bodisi kot spomin na minule dogodke bodisi kot nenavadne, tudi neprijetne sanje. Če si ogledamo obraz pred seboj, se njegov izraz zapiše v barvnih odtenkih in sencah. Za kombinacijo prvih poskrbijo čepnice, občutljive na modro, rdečo in zeleno barvo, za brezbarvne odtenke sivine pa paličice. Skupaj z vonjem, sluhom, po možnosti še z okusom in tipom v možgane potuje na obdelovanje podatkov na milijone informacij vsak trenutek. Torej o človeku pred sabo, o njegovem mentalnem stanju, počut...

       Naj se še tako prepričujemo, kako običajno stanje je nosečnost, v bistvu predstavlja precejšen napor in tveganje za telo, kar seveda lahko privede do različnih zapletov. Do zdaj večina žensk vse skupaj jemlje kot nekakšno naravno tlako, ki so jo dolžne opraviti za "sveto" družino. Toda kot ugotavljamo, družina še zdaleč ni več tako sveta, kot so nam to tisočletja ubijali v glavo in skupnosti si le po tej poti lahko privoščijo ceneno reprodukcijo vojakov, da bodo zanjo gnili po poljih smrti. Vsekakor prihajamo v čas, ko spoznavamo, da so rojstva mogoče res nekaj čisto naravnega, vendar za živalski svet, ne pa za človeka, obdarjenega z zavestjo. Večji in težji postaja možganski neokorteks, manj je kandidatk, ki bi izpostavljale svoja telesa porodnim in poporodnim izkušnjam. Zato bo treba precej pohiteti, da razvijemo izventelesne oblike spočetja, prenatalnega razvoja človeških osebkov in njihovega vključevanja v življenje. Ljubezni bo seveda manj, mit o "sveti"...

       Pustimo popularno von Clausewitzevo definicijo, da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, in sicer nasilnimi, ob strani ter se raje vprašajmo, kako travmatična je bila človeška evolucija, da se ljudje še danes sovražimo in smo prepričani, da je spore med nami mogoče rešiti samo, če nasprotnika kar najbolj poškodujemo, mu povzročimo čim večjo škodo. Naj poskušamo to dokazati, z ne vem kakšnimi socialno-ekonomskimi in teritorialnimi vzgibi, dejstvo je, da v nas še zmeraj divja žival in to precej krvoločna. Torej, kaj dejansko je vojna? Je tipičen živalski spopad, kjer se namesto z zobmi in rokami koljemo s priročnimi sredstvi, ki smo jih razvili na določeni stopnji civilizacijske kulture. Zanimivo, kadar razvijamo orožja za spopad, gre vsekakor za določene izume, ki nastajajo v zavestnem delu naših možganov, v prefrontalnem korteksu oziroma tam, kjer domuje naša zavest, a kadar za orožje zgrabimo in ga uporabljamo, pride v ospredje preživetveni...

       Smo na točki, ko zmeraj bolj vneto pretresamo smotrnost našega zemeljskega bivanja. Po eni strani se zavedamo omejenosti virov in energije, s katerima lahko postreže modri planet, po drugi se soočamo z lastno krhkostjo in telesno-umsko omejenostjo za bivanje v surovem kozmičnem okolju. Zemlja je tako zaenkrat edini primerni prostor za preživetje človeštva. No, na ravni človeškega ekshibicionizma so komercialni poleti v vesolje mogoče res bogataška atrakcija, toda tisti trenutek, ko bomo iznašli način za dolgotrajnejšo poselitev neobljudenih površin Osončja, si bo finančno plemstvo vsekakor izbralo Zemljo. Življenje na prostem, brez prevelikih tveganj, bo v vsakem pogledu sprožilo globalno gentrifikacijo. Zaradi nje si bodo luksuzno bivanje v prestižnem, naravnem zemeljskem okolju lahko privoščili samo bogati in njihovi služabniki, ostali pa bomo morali s trebuhom za kruhom v vesoljske kolonije; da bomo sploh preživeli in seveda z lastnim delom omogočali potrat...

       Ko smo študirali in so iz marksistične dialektike delali dobesedno obsedeno znanost, smo se veliko šalili na ta račun. Nekoč je v predavalnico malo pred profesorjem vstopil starejši študent. Se zravnal pred katedrom, potrkal po njem, da je prostor zasedla tišina in z globokim, prodornim glasom zapel: "Fuk brez muk je utopija! Ja, kaj ste pa mislili vi, brucovska svojat, " še navrže, se obrne in krene proti vratom. Ravno takrat je vstopil profesor, se z nasmeškom pozdravil s študentom in vrata za odhajajočim ter prihajajočim so se zaprla. Še preden smo dojeli sporočilo starejšega kolega, smo se utapljali v frazah in teorijah marksističnih mislecev. Nekaj let kasneje mi je postalo popolnoma jasno, pod kakšnim obsedenim pritiskom vzplamtijo takšne zamisli. Ne nazadnje je bilo sporočilo še kako domiselno in dialektično pravilno. Tako kot "Bonus penis pax in domus," ki so si ga izmislili študentje na eni izmed evropskih univerz, pripisali pa dovtipom Rimske repub...

       Kako le pojasniti šestletnemu otroku, da mama ne more priti k njemu, kadar bi si on to želel, ker je sužnja kapitala. A ne le ona! Žrtve slednjega so tudi stari starši, saj morajo skrbeti za naraščaj, ko se starši razdajajo za dobičke drugih. Ja, kako prijetno je lahko življenje bogatih rentnikov, če upoštevamo, da za njihovo blagostanje tregajo najmanj štirje. Dva popolnoma brezplačno. In zakaj? Da bi spravili do kruha potomstvo, ki si bo kupovalo avtomobile na kredit, da se bodo lahko vozili ob uri na delo, kjer bodo na račun lastnega zdravja in družinske sreče drugim ustvarjali dobičke. To je začarani krog usode in ne zodiak, ko lahko že vnaprej povemo, kako se bodo iztekle prerokovalske črte zgaranih dlani. Je resnično edini smoter demografije, da načrtuje bodoče armade, ki bodo garale za enega črnega enega belega in padale na bojnih poljih kapitalističnega pohlepa. Očitno, in človeštvo v vsem obdobju evolucije ni zmoglo toliko zavesti, da bi lahko prekini...

       "Človeka veliko prestrogo vežeta narava in usoda, da bi ga mogel diktatorski ukaz osvoboditi, mu dati novo življenje in bit. Zgolj človek nikoli ne seže čez zgolj človeka," je na obzorju prejšnjega stoletja zapisal nemški filozof Rudolf Christoph Eucken v delu Smisel in vrednost življenja , za katero je dobil Nobelovo nagrado. Le toliko, za vse, ki mislijo, da jim bližajoče se volitve lahko prinesejo pomembne spremembe in udobnejše življenje. Sebična narava in objestnost v nas preprosto ne dovolita, da bi nas nekdo dejansko osvobodil travm, frustracij in psihoz, ki zavirajo naše življenje. Tudi namišljenemu "osvoboditelju" ne. Ne nazadnje je on sam žrtev narave, in ta mu ne dovoljuje, da bi komurkoli dopustil, da ga preseže. Edino slednje pa je zanesljivi pogoj, da se lahko odtisnemo od okolja in okoliščin, v katerih smo. Kadar tonemo, tonemo kljub izjemnim posameznikom, in kadar rastemo, se dvigujemo nad lastno omejenostjo zopet po zaslugi izjemnih posamezni...

       Ne vem, ali se nazadnjaki sploh zavedajo, čigavo pesniško zapuščino slavijo na 8. februarja dan? Zame je to vsekakor prijeten spomin na domačega libertina, ki je že pred dobrimi 200 leti izzival konservativni um naših krajev. V tistem času je bil Prešeren najboljši pesnik med advokati in najslabši advokat med pesniki. Vedeti moramo, da je bila to doba romantike, in takrat so se mnogi preizkušali v takšnem in drugačnem rimanju, tudi advokati. Pravzaprav vsi, ki so se količkaj imeli za razumnike, za cvet nacionalnega občestva in so poleg slovenščine bistveno bolje šprehali nemško. Kakorkoli že, s Prešernom in njegovimi sodobniki je poletela podalpska nacionalna zavest. Prešeren sam je stal ob vznožju revolucije narodov, in je umrl na njenem izteku. Še na začetku zime 1848 je bil opasan z nabojnikom in nosil puško po Kranju, dokler ga vodenica ni položila v posteljo. Odločno se je zoperstavil nemškemu nacionalizmu, čeprav je odlično mislil in pisal prav v tem jez...

Kognitivna pristranskost      Bila je ujeta! Bila je ujeta v resničnost. Gola, nekoliko povožena, prav nič sveža. Naporen večer se je vtisnil vanjo in v jutranjem spancu iskal odrešitev. Dihala je mirno. Enakomerno so nekoliko sploščeni joški zajemali zrak in ga počasi izpihovali, pri tem pa se le malenkost privzdignili in vedno znova splahneli. Ujeti v modrček so delovali bistveno bolj čvrsto. Manj so dihali in skrivali redke črne dolge dlake okrog bradavičnih kolobarjev. Od poraščenega mednožja do popka je tekla tanka sled temnih dlačic. Podpazduhe so bile gole, med očesnima lokoma pa je bilo že zaznati nekaj črnih pik, ki so prebijale povrhnjico.  Urejen in prikupen videz ne dopusti zlim dušam v nas, da dregnejo v presojo sogovornika. Sl. vir:: Google Gemini/Nano Banana "Dekle je očitno kar precej poraščeno," pomisli. "Veliko opravka ima sama s sabo, z depilacijo, da ugaja. Pustil jo je, da gloda skozi sanje in se usmeril k velikemu oknu. Tam je dolgo stal, popo...