Presnovni procesi


     Kako dobro poznamo presnovne procese v naših telesih? Očitno preslabo in premalo, da bi lahko usmerjali dolgožitne funkcije. Zdravimo tkiva, zdravimo organe, zdravimo telo, duha, a dogajanja v samih celicah in nevronih ter med njimi so nam bolj ali manj neznanka. No, ne povsem, počasi odkrivamo posamezne delčke sestavljenke, ki pa jih je še vedno premalo, da bi jih povezali v celoto oziroma da bi razumeli procese in obrnili staranje celic. Dokler tega ne doženemo, bomo težko govorili o nekem pravem napredku na področju dolgožitja. Jemljemo različne vitamine, ki sicer pospešujejo celične procese, jemljemo številne prehranske dodatke in spojine (nikotinamidi, resveratrol, rapamicin, kvercetin, spermidin, omega-3, magnezij … ), ki omejen čas celo blagodejno vplivajo na dogajanja v telesih in samo počutje, potem pa kar naenkrat, kot da bi se telo nasičilo z dodanimi dobrotami, opazimo celo nasprotne učinke. Očitno na dobro zdravje in počutje še vedno najbolje vplivata vztrajna vadba in krepak spanec! Poleg njiju pa, kot ugotavljajo že desetletja, tudi redno obiskovanje hiperbarične komore, terapija z infrardečo svetlobo, večvalovna pulzna elektroterapija, obdelava z nizkofrekvenčnimi zvočnimi valovi, laserski tretmaji za celično regeneracijo in tkivno-estetsko obnovo … Sila, počitek, svetloba in magnetizem ustvarjajo razmere, ki ugodno vplivajo na celično presnovo. Seveda razmerja šele proučujejo, prav tako snovi, ki spodbujajo regeneracijo ali krepijo samo presnovo. Zato še vedno presenečajo spoznanja o samoozdravitvenih sposobnostih telesa. New Scientist je nedavno poročal, da 2,5-minutno močno stiskanje golenskih kosti sprošča molekule, ki blažijo in popravljajo travmatične poškodbe možganov.  

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »