Staranje je aksiom?


     Tako vsaj nam predstavljajo proces, ki ga zaznamuje senescenca.  Celice izgubljajo sposobnost delitve in normalnega delovanja, ni pa rečeno, da tudi odmrejo. Slednje prevzemajo nekakšno zombijsko vlogo. V organizem sproščajo toksine, ti sprožajo lokalna vnetja in vrsto problemov. Najprej se postarajo posamezne celice, potem jim sledijo druge, dokler proces ne zajame celih tkiv in sistemov, kot je recimo imunski. Telo postopno izgublja sposobnost odziva, celične strukture in makromolekule se razgrajujejo, zaradi česar odmre posamezen organ ali nastopi smrt. Govorimo o telesni usodi, ki jo zaenkrat še ne moremo preprečiti niti zaustaviti. Vse lepo in prav. Potem pa se zgodijo 90-letniki, ki se odločijo, da bodo začeli delati vaje za moč. Po dveh mesecih, treh vadbah za moč nog na teden, so raziskovalci opazili, da so se mišice začele prebujati, gibanje je postalo hitrejše, prav tako odzivnost. S tem so ovrgli dosedanje prepričanje, da je vadba za moč v pozni starosti nevarna in brez učinka. Ovrgli so tudi prepričanje, da letom sledi zgolj propadanje. Staranje torej ni vedno in zgolj enosmerni proces, ampak lahko v samo dogajanje neposredno posežemo, pospešimo kolesje propadanja, ga upočasnimo, zaustavimo in verjetno tudi obrnemo samo smer vrtenja. V to so še posebej prepričani raziskovalci pluripotentnih in alogenskih mezenhimskih matičnih celic. Nekateri najbolj vneti znanstveniki so jih kar poimenovali za zdravilo prihodnosti, ki bo delovalo že z enkratnim odmerkom. Edina prednost, ki jo ima farmacija, je nazadnjaško in etično obremenjeno uradništvo, ki zavira izdajo dovoljenj za poskuse na ljudeh. Vsekakor bodo tudi v prihodnosti zaslužki in dobički pomembno vplivali na odločanje o uporabnosti dognanj!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »