Počitek ni za očitek

     Sem eden tistih, ki bolj kot delo cenim razvedrilo in počitek. Delo ima zame negativno konotacijo. Imam ga namreč za izkoriščevalsko metodo, ki pod različnimi pretvezami izčrpava ljudi. Drugi mu predpisujejo ustvarjalne vrednote. Vsekakor ima tudi slednje, čeprav je ustvarjalnost sama po sebi odvisna od človekove samoorganizacije in časa, ki ga ima na voljo, da se posveča določenim vprašanjem. Toda večina ljudi mora slediti ritmu organizacije, v kateri so, to pa je povezano s kroničnim stresom. Vsi poznamo besede: "Spet ta ponedeljek!" Produktivnost in ustvarjalnost na ta dan sta si podobni, nižji in zaenkrat še nobena raziskava ni prispevala rešitve, kako omenjeni negativni motivaciji, posledici prepričanja, spodrezati krila. Imel sem znanca. Tudi on se je bolj izogibal delu. Je pa imel čudovito lastnost. Ko so se težave nakopičile, je legel in zaspal. "Spanje me nikoli ne razočara," je govoril. Študija ni zaključil, je pa postal uspešen podjetnik z nekaj deset milijonov vredno naložbo. Če sem se kaj naučil od njega, je bilo, kako počivati na delovnem mestu brez samoobtoževanj. No kasneje sem to njegovo strast po počitku izpopolnil s pomočjo samohipnoze. Danes lahko zaspim za določen čas, deset minut, pol ure, uro, na udobnejšem stolu, v fotelju, na kavču, v nekaj minutah, ko se za to odločim. Z dnevnimi počitki vzdržujem potrebno kognitivno stanje in sposobnost osredotočenja. Vsekakor dobrega nočnega spanca ne odtehtajo, so pa poleg njega nujni za vzdrževanje miselnih sposobnosti in dobrega počutja. To v zadnjem času potrjujejo tudi nekatere raziskave, vendar o občasnem počivanju čez dan govorijo kot o nečem, kar je preprosto dano vsakemu. Kar pa niti približno ne drži. Tudi počivanja se moraš naučiti!