Kadimo, pijemo tudi

     Priznati moram, da sem nekoliko zmeden. Ves čas sem imel desničarje za nazadnjake, danes pa spoznavam, da so slednji prisotni na enem in drugem političnem polu. Vzemimo zgolj zakonske prepovedi kajenja in pitja alkohola. Še vedno globoko v meni vre spomin, kako avtokratsko, fašistično so posegli v naše pravice - takrat sem namreč še kadil in pil -, da smo se morali kot garjave ovce umikati s skupnega pašnika. Eden najbolj zaslužnih za izganjanje dobre četrtine prebivalcev iz družbe danes modruje o politični policiji in totalitarizmu, ki ga bojda želi uzakoniti trenutna vladna koalicija. V njegovi dobi pa so v imenu nekakšnega vitalnega življenjskega sloga dobesedno vpeljali zdravstveni totalitarizem. Odrasla oseba si ne more privoščiti kozarčka, kadar bi to želela, in v družbi prijateljev za gostinsko mizo pokaditi nekaj cigaret. No, tudi tobak ni več to, kar je bil. Užitek ob njem so ugonobile prepovedi za skupno druženje v javnosti, negorljivi dodatki in pretvarjanje embalaže v osmrtnice. Temu lahko rečemo paternalizem v milejši obliki, v bolj grobi pa kar pravi totalitarizem. Že kakšnih deset let ne kadim, piti sem prenehal nekaj let pozneje, a kljub temu ne morem pozabiti nedemokratičnih odločitev, ko so rigorozno omejili življenje odraslih in se izživljali nad njihovimi navadami. Takrat sem prvič občutil, kaj pomeni drugorazrednost. Drugačno razmišljanje je bilo izpostavljeno ostri kritiki in posmehu, pobude grdo zavrnjene, s čikom v ustih in kozarcem v roki smo se kot nedorasli otročaji in kriminalci skrivali za vogali. Degradacija osebnosti na vsakem koraku! Desničarjem nisem nikoli pripadal. Gesel, kot so vera, domovina in družina ne morem živeti. Prav tako pa vedno bolj dvomim, da imam kaj skupnega z levimi!