Vadba ali razvada

     Pred kratkim sem ob svojem rednem sprehodu navkreber srečal sovaščana. Ravno se je odvrnil od poti, ki se je začela vzpenjati. Njegov korak je zaznamovala okornost in pri govorjenju se je čutilo rahlo zaletavanje, očitno posledica zadihanosti. "Ne razumem," je hitel, "kako lahko moj deset let starejši brat s takšnim navdušenjem lazi v ta hrib, mene pa že na ravnini zdelujejo bolečina v mečih in pekoči podplati? Potem pa še cele dneve bere in piše?" Ja, tudi sam se sprašujem, čemu se toliko ljudi vdaja lenobi ali vztraja pri vsakodnevnih, dolgočasnih opravilih, ne da bi si vzeli urico, dve in se malo nadihali v naravi. Omenjeno dokazano vpliva na boljše razpoloženje in zdravje, še posebej če sprehod začinimo z nekoliko zahtevnejšo potjo in nekaj vajami za moč. Saj ni treba veliko, a če si že odmerimo čas za sprostitev v naravi, je prav, da nekoliko obremenimo telo in ga izpostavimo krajšemu ali krajšim naporom. Nekaj teka v hrib, kljub utrujenim nogam, dva, trije dvigi na vodoravni veji, tudi kakšna skleca ali prestavitev kamna lahko pripomore k vitalnosti. Nič načrtovanega, le spontano preskakovanje ovir je še posebej dobrodošlo za ljudi po 65. letu. Vadba je namreč še kako pomembna za preoblikovanje možganov, starih in mladih. Če je ob njej prisotna še kakšna znojna kaplja, se učinek vsaj podvoji. In to hitro opazimo zaradi boljšega razpoloženja, več imamo energije, pozornejši smo na dogajanje okrog sebe, boljše so naše zaznave, hkrati pa tudi spomin. Več ko vadimo, večja in dejavnejša postajata hipokampus in prefrontalni korteks, področji, ki sta najbolj dovzetni za nevrodegenerativne bolezni in starostni kognitivni upad. "Na vadbo lahko gledate kot na varčevalni račun za svoje možgane," pravi nevroznanstvenica Wendy Suzuki.