Nasilne horde


     Če gledamo četrtkove posnetke navijaškega pohoda Torcide na stadion Poljud in razgrajanje privržencev "Bijelih", tako da so morali sodniki tekmo celo prekiniti, se lahko zgolj zamislimo nad vedenjsko anomalijo navijačev. No, splitski izgred še zdaleč ni osamljen primer. Nogometne tekme v Evropi so postale bolj izkazovanje pripadnosti določeni miselnosti in skupini kot pa športni dogodek. Tekme so samo poziv, da se horde organizirajo in posamezniki, zaščiteni v objemu somišljenikov, kličejo k ognju z nebes, da zadene njihove nasprotnike. Ja, prisotnost družbene psihopatije je obča. Od nje se tresejo ulice, pokajo šipe na izložbah in gorijo avtomobili ob robu cestišč. Takšno kolektivno prevratništvo poskuša skozi dokazovanje moči množice uzakoniti pravico do začasnega nasilja. Seveda naj bi bila to pravica zgolj ene strani, nasprotna stran kot šibkejša pa bi se morala podrediti nasilniškemu razgrajanju. Notranja kultura je strogo omejena in skrčena na sovražna gesla. "Zdrobite, zdrobite Jude", "Auschwitz, Auschwitz", "Vstani Adolf" in "Dajmo ustaši" so bili vzkliki, ki so očitno blažili napetosti in frustracije množice. Kako šibki morajo biti njeni posamezniki, da le v hordi dobijo občutek nepremagljivosti in zaupanja vase, se sprašujejo proučevalci podobnih fenomenov. Kaj le se je zgodilo z vso to osebno rastjo oziroma kje so obtičale ambicije posameznikov, da so mnogi zatavali od sebe in se vdali masovni, uničevalni manipulaciji? Mogoče pa imajo določeni socialni darvinisti še kako prav, ko trdijo, da je na vsake toliko let vojna zelo dobrodošla za moralno in biološko prečiščenje ljudstva. Mir naj bi po njihovem vodil v pasivnost, stagnacijo in moralno degeneracijo. Mogoče pa bodo tleče želje v podzavesti kmalu uresničene?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »