Zaton političnih strank

     Neposreden dokaz tipičnega nazadnjaštva je skrb političnih strank za povečevanje članstva. Še vedno so namreč prepričane, da je število tistih, ki plačujejo članarino, najboljši porok za njihovo rast in krepitev vloge med volivci. Generalna zmota! Vrnimo se za trenutek v obdobje totalitarnih režimov (boljševizem, fašizem, komunizem …), milijonsko članstvo je partije dobesedno odneslo na smetišče zgodovine. Velike stranke namreč v sebi porajajo nasprotja mišljenj, programov in pobud, ne glede na to, kako čvrsto, premočrtno so vodene in nadzorovane. Kaj pa vemo, kaj vse se dogaja znotraj, recimo SDS? Dolgo se ne zgodi nič, kar bi opazila širša javnost, nato pa se v kratkem času zgodi vse. Kaj sploh lahko še ponudi ena stranka ali par njih v tako kompleksnem svetu, kot je naš? Popolnoma nič drugega kot ideologijo. Od slednje pa se ne da živeti! Kvečjemu se naučijo kleti tudi najbolj vzdržni ljudje, ki se vztrajno upirajo primitivizmu. Klasično strankarstvo in pa seveda tradicija, na kateri se udejanja, postajata glavni oviri za človekov humanistični razvoj. Še zdaleč nista jamstvo, kaj šele ključna za krepitev demokratičnih procesov. Demokracijo namreč lahko vzdržujejo le ljudje, in to ne prek posrednikov, ampak neposredno. Zato tisti, ki vztrajno tulijo: "Moč ljudem!", po drugi strani pa nastopajo v vlogi njihovih zastopnikov, najpomembnejši primerek demokratičnega paradoksa. Volitve bi morale biti soočanje programov. Volivci bi torej izbirali med programi in kandidati, ki jih zastopajo. Mandati bi bili strogo vezani na uveljavljanje predstavljenih programov. Če bi si izvršilna, sodna in zakonodajna oblast omislila kaj mimo zapisanega, bi morala obvezno po podporo na referendum. To pa že nekoliko diši po demokraciji!