Optimizem

     Pravijo, da se optimist in pesimist razlikujeta po tem, kako vidita kozarec, do polovice napolnjen s priljubljeno pijačo. Optimist bo trdil, da je napol poln, pesimist pa, da je napol prazen. Lahko bi rekli, da gre zgolj za šaljivi dovtip, vendar temu še zdaleč ni tako. Pogled na svet oziroma mišljenje močno vpliva na naše počutje in zdravje, posredno pa tudi na odnos do soljudi, živali in stvari. Kdor se ukvarja z redno vadbo ali čem drugim, kar zahteva vztrajnost, dobro ve, o čem razpredam. Roke v položaju za sklece obstanejo, korak v strmini zamre, tek nas spravlja v slabo voljo, branje pa kar naenkrat postane dolgočasno. Težave, ki nas dobesedno vlečejo nazaj, je najlažje opravičiti s prepričanjem, da gre za pomanjkanje motivacije. Super, kajne, kot da lahko zgolj z voljo vzdržujemo svojo vztrajnost. Vendar je vedno več dokazov, ki govorijo o fiziološkem izvoru spodbud. Ključno vlogo pri tem, in to kar dvojno, kot nevroprenašalca in hormona, imata dopamin ter adrenalin oziroma epinefrin. Prvi krepi hrepenenje, drugi pa je gorivo. A če ni spodbudnega mišljenja, se ne zgodi nič. Preprost poskus lahko opravi vsak. Ko je kozarec napol prazen, nam za vratom tiči težak dan: "Ne gre in ne gre," se nam plete po glavi in korak je res naporen, počasen, prisiljen. Pa spremenimo miselni tok! Vzemimo si minuto za kratko meditacijo, osredotočenje na pot, hitro in lahkotno premagovanje vzpetine in prijeten občutek, ko si privoščimo počitek po naporu. Odločno in smelo se poženemo v hrib, in če smo prej zmogli zgolj 200 dvojnih korakov, jih bomo zdaj zagotovo 400. Danes sem se vrnil z izleta na bližnji hrib precej utrujen. Preizkušal sem, kako prepričanje vpliva na mojo telesno vitalnost. Najraje bi se ulegel, pa sem si natočil napol poln kozarec, sedel za računalnik in zdrdral pričujoči zapis.