Zavoženost, zgroženost

     Znova sem ponosen, da sem Slovenec. Naduti povzpetniki so končno doživeli to, kar jim gre. Končno so občutili na lastni koži, kaj pomeni okupacija razuma. Pred leti so pustošili po obalnem gospodarstvu, danes so se hoteli zmagoslavno vrniti na pogorišče, ki so ga pridne roke obnovile. Oh, kako prijetno je gledati zadrego, ki se riše po obrazih prisotnih, močno varovanih s policijo in vojsko. Primorci so tokrat očitno obudili spomin  na Ivanovo dediščino, zaradi katere so domala obstali v letu 2008. Dobro vedo, kdo jih je takrat potisnil ob tla, in mu danes na primeren način vračajo. Nekdo, ki te neprestano potaplja v preteklost, ne vidi prihodnosti, ampak zgolj sebe, svoje predsodke in zlorablja ljudstvo za zdravljenje lastne tesnobe in kompulzivnih motenj. Prav to se je danes v govoru pred zbranimi več kot potrdilo. Bolnik spreminja državo v lastni sanatorij, v katerem naj bi mu vrnili duševni mir, ki ga je po vsej verjetnosti ugrabila slaba vest. Prav tista vest, za katero trdimo, da je nima. V tej državi ni več sočutja, občutka za potlačeno osebnost in izigrani notranji mir. Zato je za delno omilitev nemira še kako pomembno, da ploskaš sebi in dobro nagradiš novinarje za naklonjeno poročanje. Prav na tej logiki tudi temelji politika samooklicanih domoljubov. Vendar kot vse kaže, so družbena omrežja postala verodostojnejša od uredniških informacijskih servisov. Preden se pri slednjih zmenijo, s kako "speglano" informacijo bodo šli med javnost, že vse vemo, tudi to, kdo je za kaj zaslužen in kdo je kužen. Današnje sporočilo iz Kopra je pomembnejše od vseh referendumov. Ivan, go home! Tu je Slovenija in ta košček Podalpske domačije ni tvoj dom. Spomin na tvoja in dejanja tvojih legionarjev ne prenese odpuščanja!