Blagodejni stres

     Nedavno sem prebral, da stres lahko opisujemo kot ogenj, na katerem si skuhamo kosilo, lahko pa z njim zažgemo tudi hišo. No, če sem odkrit sam niti ne trpim za kakšno stresomanijo, kaj šele, da bi meril učinke, ki me vržejo pokonci ali zatolčejo s srčnim utripom, hitrostjo dihanja ali z manšeto za merjenje visokega pritiska. Očitno stresni udarci name delujejo spodbudno. Še posebej zdaj, ko sem nekoliko starejši. Lahko celo trdim, da jih nekako potrebujem, da me vržejo iz zaspanega vzdušja in spodbudijo k delu, pisanju, razmišljanju … Kot sem spoznal, podobno razmišljajo tudi nekateri drugi. Stresa ne jemljejo kot zdravju nevaren dogodek, ampak kot hvaležno vzburjenje, da se učinkovito lotijo opravil. Zadnje čase celo raziskovalci priznavajo, da je od tega, kako gledamo na stvari, odvisno, kakšen vpliv bo imel stresni dogodek na nas. Sodimo med ljudi, ki probleme rešujejo, ali med tiste, ki čakajo, da jih bodo rešili drugi? Bomo dopustili, da nas ohromi kortizol ali pa se bomo predali trenutnemu preplavljanju s testosteronom? Seveda mora vsak sam ugotoviti, kako pomiriti pretirano vznemirjanje, da se potem lahko spravi k čemu koristnemu. Sam, kadar je doza vzburjenja previsoka in se mi misli sučejo zgolj okrog "stresnega" dogodka, sedem v avto in naredim kakšnih sto kilometrov. Že po dveh čutim, kako se umirjam in začnem razmišljati tudi o drugih stvareh. Drugačni pogledi na dogodek vedno prinesejo rešitev, sam dogodek pa omilijo in razorožijo. Po dobrem vznemirjenju se vedno počutim enkratno, živo, ustvarjalno in nagajivo. Celo smrt bližnjega je lahko za človeka koristna, če namesto da razmišlja, kaj mu je odvzela, pomisli, kako ga je osvobodila določenih spon in vezi, ki so ga čustveno priklenile!