Dviguje in izgrajuje


     Številne raziskave, usmerjene proti staranju in njegovemu upočasnjevanju, se v zadnjem času osredotočajo na mišična tkiva. Da so mišice presneto pomembne tudi za delovanje možganov in živčnega sistema nasploh, prikimavajo celo znanstveniki. Nevrobiolog Daniel Wolpert je pred časom celo postavil tezo, da imamo možgane zgolj zato, da ustvarjajo prilagodljivo gibanje. Mišice so torej edini mehanizem, preko katerega lahko možgani vplivajo na zunanji svet. No, danes vemo, da komunikacijski procesi potekajo večsmerno in da vzdrževanje tako kompleksnega sporazumevanja terja tudi kompleksno razumevanje sistema. Prav tu pa nam manjka še mnogo informacij in znanja nasploh. Če so se nedavno znanstveniki razveselili spoznanja, da so za krepke mišice zaslužne mutacije v genu miostatina, so kaj kmalu spoznali, da zgolj z dodajanjem agonista GLP-1 (Glucagon-Like-Peptide 1) preko zdravila semaglutid, ki ga uporabljajo tudi za hujšanje in vzdrževanje sladkorne bolezni tipa 2, še ne bomo tako kmalu doživeli množičnega obiska starejših v središčih za fitnes. Težišče se tako počasi preusmerja k snovem, ki bi dejansko neposredno ščitile in krepile mišično tkivo, kot je recimo tadalafil. Slednji je sorodnik viagre in poznan predvsem kot zdravilo za lajšanje tegob erektilne disfunkcije. Ugotovili so, da tadalafil ne le "dviguje", ampak tudi spodbuja delitev celic, mioblastov, ki obnavljajo poškodbe in raztrganine v mišicah, in preprečuje, da bi se prehitro postarale. Tako je na voljo vedno dovolj velika armada, da zakrpa in obnovi mišična vlakna v vsakem trenutku. Istočasno tadalafil znižuje vrednosti miostatina in TGF-β, zaviralcev, ki preprečujejo krepitev mišične mase in sta pomembna krivca za starostno oslabelost.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »