Otoplitev

     Te dni Triglavski ledenik postaja preteklost. Mogoče bodo borni ostanki preživeli še eno zimo, poletja vsekakor ne. Z nekdaj 50 metrov debele gmote so sporadični ostanki ledu upadli na vsega 30 centimetrov, in to v slabih sedemdesetih letih. Kot otrok sem bil v ledeni jami pod njim. Danes niti približno ne bi znal pokazati, kje je bila. Za ledenikom ostaja le še pusta kamnita pokrajina, ki se ji bodo mlade oči hitro privadile. Njih bo verjetno presenetilo novo nastajanje ledu. Seveda v kaj takega okoljski pravoverci ne verjamejo. Zanje rešitev obstaja izključno v zmanjšanju ogljičnega odtisa. Niti pomislijo ne, da se rastlinske združbe opomorejo šele v ozračju z nekoliko povišanimi vrednostmi ogljikovega dioksida. CO2 je namreč ključen za fotosintezo in prehranjevanje rastlin. Toda politika nam je o tem prepovedala razmišljati, kaj šele govoriti. Ogljikov dioksid je okoljski strup in toplogredni balast. Zaradi njega bomo zblazneli od vročine. Temperaturne meritve, ki jih doživlja stari kontinent, temu prikimavajo. Izginjajoči Triglavski ledenik je tako predvsem opozorilo, da se bo treba počasi seliti pod zemljo, če bomo sploh hoteli preživeti na modrem planetu. Nekateri iz napovedane katastrofe že obirajo znatne dobičke. Dodatne prihodke si obetajo celo vlade z uvajanjem okoljskih dajatev, energetska podjetja s prehodom na električno prihodnost, avtomobilske tovarne z električno mobilnostjo, delodajalci, ker se število okoljskih migrantov, cenene delovne sile brez pravic, hitro povečuje, zdravstvene ustanove zaradi povečanega števila vročinskih udarov, celo pogrebne družbe, ker narašča število umrlih starostnikov, da o ponudnikih sončnih panelov in klimatskih naprav ne govorimo. Mrzlica denga je zgolj nepomembna kolateralna škoda!