Najboljši izum

 


"Smrt je najboljši izum. Odpravlja staro, da bi naredila prostor za novo," je bojda izjavil Steve Jobs, ko se je soočil z lastnim koncem. Ja, mogoče res. Samo pomislimo, da bi bili ljudje, kot Donald Trump, Vladimir Putin ali Adolf Hitler večni. Tako pa morajo tudi ljudje, ki jih goni obsedenost in režime ter okolico spreminjajo v psihopatološko nesrečo, prej ali slej mrkniti. No, kot dokazujejo posamezna obdobja človeške zgodovine, nikdar niso odločilni zgolj posamezniki, ampak preprosto okoliščine in vrednote, ki se jim podrejajo naša življenja. Režima afganistanskih talibanov in totalitarizma, v katerega zapadajo ZDA, bi preprosto ne bilo, če bi bile generacije vzgojene v prosvetljenem in ustvarjalnem duhu. Tako pa se človeški razvoj zatakne v predsodke in iz njihovega zornega kota ocenjuje pogoje za delovanje skupnosti ter uporabo oziroma zlorabo tehnologij. Kaj impresivnega nam torej lahko ponudijo Trump, Putin, Ši Džinping, Netanjahu, iranski ajatola, Kim Džong Un, generali na afriškem rogu … kot vojno? Pobite, sestradane, razseljene, prestrašene ljudi. V njej res ni nič tako posebnega, da bi jo epsko opevali. Gre le za nekoliko manj kosmate opice, ki še vedno rešujejo stvari na opičji način, bistveno obsežneje in bolj kruto. Čiščenje posameznih trnov iz nacionalnih teles ne zaleže. Potrebno je prečiščenje generacij, da bodo znova sodelovale. In 3. svetovni spopad se zdi kot naročen!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »