Nevronska umetnost
Le kako dopovedati nazadnjakom, ki so pred leti neokusno sodili Simoni Semenič, ker je porinila svoj nosečniški trebuh skozi zastavo, da skupek nevronskih celic pokojnega skladatelja Alvina Lucierja oblikuje glasbo v Umetnostni galeriji Zahodne Avstralije. Lastna telesa in njihovi posamezni deli postajajo vedno pogostejši način umetniškega izražanja. Seveda gre, kot je pri umetnosti običajno za predčasno dojemanje razvojnih perspektiv skupnosti, naroda, človeštva. No, tudi Leonardova Poslednja večerja je pravzaprav svojevrsten prikaz sedmine z nesmrtnim palestinskim Judom. Seveda nazadnjaki umetnosti ne dojemajo kot inteligentne prerokbe, ampak izključno kot vizualno in emocionalno resničnost. Če bi bilo drugače, bi razumeli, da nosečniški trebuh umetnice, ki je raztrgal zastavo, nacionalni simbol, sporoča, da je narodova demografija v stagnaciji oziroma v razsulu. In če nazadnjaški možganski nevroni niso zaradi predsodkov, ki se podijo po njih, sposobni dojeti tako preprostega umetniškega sporočila, kako bodo sploh razumeli, da lahko darovanimi levkociti pokojnega človeka ustvarjajo glasbo; seveda nekoliko preoblikovani z genetskim programiranjem, a vseeno. Znanost in umetnost sta se povezali v bioart, da nam predstavita, da je mogoče razviti nevronske skupke, organoidne strukture, v možgane neodvisno od ostalega telesa. S tem smo še nekaj korakov bližje spoznanju, kako Bog dejansko izgleda.

Komentarji
Objavite komentar