Žgolim kot ptič

 

    Če se oglašam s prijetnimi visokimi glasovi in spreminjam njihovo višino, pravijo, da žgolim kot ptič; slavec, škrjanec, taščica … Tako so o žgolenju oziroma žvrgolenju zapisali v SSKJ. Ne glede na to, kako prijetno žgolim, pa ne letim. In verjetno je pretežen del ptičjega oglašanja povezano prav z zrakom, na valovih katerega jezdi pernata druščina. No, žgolenje se ne razlikuje le od medija, skozi katerega se širi, potuje, ampak je odvisno tudi od tega, gre za bolj samotarsko ptico ali škorčevo druščino, ki se v trenutku odloči, po čigavem vinogradu bo segla in kdaj bo krenila v južno Italijo. Besedovanje, če lahko tako imenujemo ptičje in drugo živalsko oglašanje, je tako v pretežni meri odvisno od življenjskih vzorcev, ki so jim različna bitja zavezana. Desetletja trajajoči poskusi, da bi posamezne vrste (kite, delfine, šoje, marmozetke, orangutane, slavce … vsaj za silo razumeli, je torej treba presojati v želji, da bi si utrli nova spoznanja in se naučili različnega sporazumevanja, s katerim bi lažje obvladali svet okrog nas ter sobivanje z živalsko druščino. A niti dobro še nismo krenili v komunikacijsko vrzel, že se odpirajo polemike o zavesti, ki jo bojda premorejo posamezne živalske vrste. Če rečem, da je prav pojmovni jezik sposoben opisati čas in stvari, ki jih trenutno ne vidimo, ključen za ločevanje med samobitnimi in zgolj bitnimi, mi hitro kdo oporeče, da tudi živali govorijo, le na svojstven način. Se strinjam, a še vedno sem prepričan, da je človeški jezik podvržen številnim, zapisanim pravilom, in s tem izvrstno celovit, popoln in trajen!