Ljubim te, iluzija

 

    Ameriške filme in nadaljevanke redko gledam do konca. Največkrat prekinem njihovo predvajanje že po nekaj minutah, in sicer, ko prvič slišim znameniti stavek: "Ljubim te!" Toliko ljubezni v tako katastrofalni deželi, kjer so ljudje praktično drug proti drugemu, ne more preživeti. Mogoče tudi zato producenti in režiserji tako vztrajno posiljujejo sebe in nas z iluzijo družinske harmonije. Le od kod se je vzela ta frdamana domislica, ki zakonskemu življenju napoveduje periodične krize in čemu se krepijo socialne službe, ko je vse tako presneto brezhibno? Podobno iluzijo vztrajno posnemajo tudi domači nazadnjaki, ko nam poskušajo na vsak način vsiliti idejo o (zafrustrirani) družini kot osnovni družbeni celici. Le koliko časa lahko prenašamo tesnobno laž, preden se izrodi v patološko družbo? Preden se izrodi v razklano skupnost, v kakršni živimo danes. Sobivanje in sodelovanje sta vsekakor bit uspešne življenjske skupnosti, toda če je ta razbita na škatle (domove), v katerih se plodijo naše svinjarije in slaba vest, nam verjetno res lahko nekoliko pomaga zgolj zlagani občutek ljubezni; pojem, ki je vse presežen, pojem, ki ga ni mogoče definirati. Susan Sontag, literarna ikona in politična aktivistka, kot so jo pohvalili v Wikipediji, je izjavila, da ženske v življenju kot v umetnosti potrebujejo tako ljubimce kot može. Prve zato, ker jih njihova nesramnost spolno vznemirja, druge, da poskrbijo za red in videz zaigrane sreče pred drugimi. Formula ravnotežja, kajne!