Brati ali vojskovati?

 

    Ko raziskovalci navajajo, da študenti nimajo več nujno potrebne pozornosti, da bi do konca prebrali roman Charlesa Dickensa, recimo Oliverja Twista, se mi zdi njihova trditev nekoliko smešna. V moji mladosti smo namreč nekateri do desetega leta prebrali cele zbirke mladinskih romanov, pa tudi kakšno manj žanrsko leposlovje. Dickens je bil seveda zakon za zgodnja leta odraščanja. Z leposlovno fikcijo smo oplemenitili sanje in sanjarjenje pri odprtih očeh. Nobena stvar me ni v življenju tako uspešno gradila in me še, kot prav domišljija. Torej, berem, da se poustvarjam. Najprej kot klon, kasneje kot izvirni, samobitni osebek. 50 % odraslih ne prebere nobene knjige v enem letu, so pokazale raziskave v Evropi. No, če bi podobne raziskave delali pred nekaj desetletji, bi verjetno ugotovili, da je omenjeni delež precej večji. Seveda je bila Podalpska domačija blagodejna izjema. V njej se je bralo in opismenjevalo! Že leta 1934, je Mohorjeva družba tiskala knjige z naklado stotisoče izvodov. Ljudstvo se je osvobajalo arhetipskih suženjskih spon in krepilo narodno zavest. Zato v obdobju nacifašizma ni le preživelo, ampak tudi zmagalo. No ne vsi, večina! Danes je razmerje med libertini in nazadnjaki bistveno bolj uravnoteženo; 50 %: 50 %, če sodimo med bralci literature in šank razpravljavci. In če se še vedno dobra polovica prebivalstva ne zaveda in ne zna uporabljati knjig, kognitivne podpore za osvobajanje izpod predsodkov, potem ta del suženjske mentalitete zgolj čaka, da jih nekdo "veselo" popelje v vojno.