Gora, ki je ni

 

    Pogosto znorim! Na druge. Otresam jezo, ker sem prepričan, da mi s svojim ravnanjem povzročajo težave, ovire. Ja, po naravi sem kolerik. In to tista najbolj skrajna oblika, ki ob svojem divjanju hkrati ne čuti, da so tudi tisti, proti katerim usmerjam bes, zgolj ljudje. Bitja s čustvi in občutki: nesramna, prizadeta, maščevalna, ponižna, škodoželjna, ljubosumna, narcistična, potrebna ljubezni in spoštovanja, zagrenjena, jezna, sovražna … Da stišam svoj obupni EGO, resnično potrebujem nekoliko več empatije, sposobnosti, da se vživim ali vsaj poskušam razumeti naravo drugih. Da poskušam razumeti, zakaj se posamezni odzivajo kot se. Pravijo, da poznati sebe, pomeni razumeti druge. Seveda, s tem človek še ne spreminja sveta, spreminja pa sebe in notranje gone, ki ga spodbujajo, da vztraja v namišljeni veličini. Z dojemanjem lastnega obnašanja in vzrokov zanj pravzaprav oblikujem lastno sebstvo. Ocean, v katerem se topi ledena gora predsodkov in strahu in ga v globinah prežemata mir in spokojnost. V takšnem odnosu se krepi samozavest. Je nasprotje strahu in osebnega preizpraševanja. Nočem biti zagrenjen, očitajoči starec, ampak veseljak, ki bo življenje smelo vrtel okrog prsta. Čutim, da mi ga je ostalo še veliko. Čutim, kako se prebuja iz otopelosti predsodkov, se mi odpirajo obzorja, nova pričakovanja in novi cilji. Ne vzpenjam se več na goro lažne samopodobe, prizadetega, občutljivega ega. Bližje so mi oceanske globine, kjer se v tišini rojeva novi JAZ.