Skrajni učinek

 


    Osebno ne vidim nekega pravega smisla proučevanja drugih živali, še posebej vinskih mušic in miši, z namenom, da odkrijemo pravila dolgožitja za človeka. Evolucija, ne glede na to, kako blizu ali podobni so si naši genomi, je poskrbela za raznovrstno biološko prilagoditev okolju in namenu vrste. Torej vsakršen proces, ki bi človeka poskušal vrniti v hladno okolje grenlandskega morskega psa ali v hipoksično ali celo anoksično okolje, v katerem bivajo gole podgane ali školjka Arctica islandica, pomeni retrogradni spust po evolucijski lestvi navzdol. Pri omenjenih vrstah hlad, pomanjkanje kisika ali njegova odsotnost dokazljivo podaljšujejo življenje. Če bi se šalil, bi rekel, da gre za skrajni učinek preživetja v ekstremnih pogojih. To, da mitohondriji pri omenjenih vrstah izkazujejo neverjetno odpornost in sposobnost, da sintetizirajo energetske pakete ATP, je mogoče le napotilo, v kateri smeri moramo iskati vzroke za upadanje naših sposobnosti z leti. Naj se še tako obračamo stran, ne moremo spregledati spoznanja, da je oksidativni stres tesno povezan z našim organskim delovanjem. Je dejansko poguben ali celo nujen za naš obstoj, pa je že drugo vprašanje. S poskusi v hiperbaričnih komorah so namreč dokazali, da hipoksična kriza nedvomno vpliva na tvorjenje novih žil, pospešuje angiogenezo. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da človeškemu telesu onemogočimo dostop do kisika. Zaradi nadtlaka je tega celo bistveno več v telesu kot ob normalnem dihanju. S prevaro pa kljub temu celice prepričamo, da jim ga primanjkuje.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »