Skrajni učinek

 


    Osebno ne vidim nekega pravega smisla proučevanja drugih živali, še posebej vinskih mušic in miši, z namenom, da odkrijemo pravila dolgožitja za človeka. Evolucija, ne glede na to, kako blizu ali podobni so si naši genomi, je poskrbela za raznovrstno biološko prilagoditev okolju in namenu vrste. Torej vsakršen proces, ki bi človeka poskušal vrniti v hladno okolje grenlandskega morskega psa ali v hipoksično ali celo anoksično okolje, v katerem bivajo gole podgane ali školjka Arctica islandica, pomeni retrogradni spust po evolucijski lestvi navzdol. Pri omenjenih vrstah hlad, pomanjkanje kisika ali njegova odsotnost dokazljivo podaljšujejo življenje. Če bi se šalil, bi rekel, da gre za skrajni učinek preživetja v ekstremnih pogojih. To, da mitohondriji pri omenjenih vrstah izkazujejo neverjetno odpornost in sposobnost, da sintetizirajo energetske pakete ATP, je mogoče le napotilo, v kateri smeri moramo iskati vzroke za upadanje naših sposobnosti z leti. Naj se še tako obračamo stran, ne moremo spregledati spoznanja, da je oksidativni stres tesno povezan z našim organskim delovanjem. Je dejansko poguben ali celo nujen za naš obstoj, pa je že drugo vprašanje. S poskusi v hiperbaričnih komorah so namreč dokazali, da hipoksična kriza nedvomno vpliva na tvorjenje novih žil, pospešuje angiogenezo. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da človeškemu telesu onemogočimo dostop do kisika. Zaradi nadtlaka je tega celo bistveno več v telesu kot ob normalnem dihanju. S prevaro pa kljub temu celice prepričamo, da jim ga primanjkuje.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Preživeti sebe

Preprosta resnica