Ljubim nekaj v meni

 

    Dejstvo je, da če bi se moral danes odločati za skupno življenje, bi se po vsej verjetnosti odločal toliko časa, da bi ostal sam. No, glede na to, kakšna je struktura oskrbovancev v domovih za ostarele, bi praktično ne bil nič na slabšem, od tistih, ki si omišljajo družino za življenjsko bistvo. Saj nimam nič proti heteroseksualni skupnosti dveh; ne nazadnje v takšni tvegani zvezi živim; le spoznavam, kako hitro se človek lahko ujame v dolgčas, ki ga poganja monogamnost. In vsi pričakujejo, da se boš zaradi otrok odpovedal lastnim ambicijam. Lepo prosim, le kakšen vzor bi bil lastnemu nasledstvu, če bi se morali na mojem primeru učiti, kako ugašati, ko se otroški jok poslavlja iz hiše? Ja, vem, da so pričakovanja tistih, ki spravljajo dediščino skupaj, in drugih, ki jo zapravljajo, različna; a kljub temu. Življenje danes ubira drugačne poti in mladim je presneto malo mar, če jih neki nazadnjaški farji razglašajo za suhe veje družbe. Čemu je heteroseksualnost sploh potrebna, razen za razplod, se sprašujejo. Za užitek ne potrebujemo drugega spola, za užitek ne potrebujemo ničesar monogamno dolgočasnega, in to dokazujejo tudi v vedno bolj množično obiskanih paradah ponosa. Te so vsaj zadnja leta vse manj homoseksualne in zmeraj več prepričanih heteroseksualcev je v njih, ki si odnose zamišljajo po naslednjem vzorcu: "Ja, lepo te je bilo spoznati, draga moja ljubimka, dragi moj ljubimec, vendar me ne razumi narobe, ker ne pričakujem ničesar, še najmanj tebe v nadaljevanju." Zdaj je nekoliko bolj jasno, zakaj cerkev odmira!