Ko stopiš na drek

 

    Vedno pride trenutek, ko je treba odmisliti preteklost in jo prepustiti zgolj spominom; v osebnem in družbenem pogledu. Večina ljudi se niti ne zaveda, kdaj postanejo inventar. Stvar, mimo katere ravno ne moreš brezbrižno iti, a jo lahko brez težav odmisliš in zamenjaš. Zato je za osebno higieno in duševno ravnovesje občasno resnično najbolje preskočiti v kakšen drugačen film. Recimo, prav je, da otroci odrastejo in odidejo od hiše. Prav tako je prav, da njihovi starši nehajo podoživljati spomine in začnejo ustvarjati nove. Skupaj ali ločeno! Pametno je, da vsake toliko zamenjamo podjetje in začnemo kavo piti z na novo poznanimi ljudmi. In kako prav in zdravo za družbo je, da volivci zamenjajo stranke in politike ter zamisli, ki so jim zvesto sledili leta. Če namreč slednjih predolgo ne udejanjijo, gre največkrat za brezplodne obljube. Torej potrebujejo volilni glas, izključno za podporo lastnega udobnega življenja, ne pa za spremembe, v katere bi bili morda vključeni tudi mi. Preprosto pravilo: opozicija vedno ve, kaj je narobe, koalicija pa kaj je prav, je namreč zgodba o jari kači. Zato me je pred leti navdušil politik, ki mi je obljubil, da bomo več plesali in bo omilil totalitaristični nadzor nad mediji. In ker ne živim od politike ali njenega gospodarskega ukrepanja, mi je bilo to dovolj, da sem oddal svoj glas za veseli bal. No, tudi če bodo "zvesti" in "prepričani" tokrat po podobni vesti glasovali za "ustavno koalicijo razuma"; tako se namreč sodobno reče despotskemu režimu; ne bom imel nič proti. Človek mora sam spoznati, kdaj je stopil na drek!