Spanje niso le sanje

     


    Nevroni so zelo dragoceni. Ker se ne delijo kot običajne celice, je treba posvetiti njihovemu ohranjanju posebno pozornost. Lažje reči, kot narediti! Po drugi strani je nevrobiologija preveč kompleksen sistem in proces, da bi jo lahko razumeli. Celo medicinski izvedenci težko prepoznajo živčne motnje, kaj šele, da bi jih uspešno pozdravili. Zato so spoznanja iz živega sveta, ki nas obdaja, še kako pomembna. Poskusi z meduzo Cassiopea andromeda so tako pokazali, da se poškodbe v nevronih in njihovem neposrednem okolju kopičijo, ko so budne, a spanec očitno popravi marsikateri poškodovani nevron, ki bi se drugače razgradil in ugasnil. Ko so namreč budne meduze obsevali z ultravijolično svetlobo, so te spale več od običajnih osem ur na dan. No, meduze nimajo možganov, imajo pa svojstven nevronski sistem, zato nekateri predpostavljajo, da se je z nevroni pojavilo tudi spanje. Slednje je namreč ključno za odpravljanje poškodb DNK v živčnih celicah, ki nastanejo, ko smo budni. Zato lahko sklepamo, da je kronična utrujenost, ki se pojavi z leti, slaba napoved za naše preživetje in hkrati opomin, da imamo hudo prizadeto nevronsko mrežo. Očitno potrebujemo več spanja od običajnih 7 do 8 ur, da okrepimo senzorične občutke tako pomembne za dojemanje okolice in prisotnih, pospešimo plastično preoblikovanje možganov in izperemo strupene metabolične obloge, ki nas upočasnjujejo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Preživeti sebe

Preprosta resnica