Digitalni demon

 


    Ferija Lainščka neizmerno cenim. Tudi zato, ker je bil prvi pisatelj, ki sem ga spoznal, ko to še ni bil. Srečala sva se na žuru na FSPN ("Fakulteta za seksologijo, pijančevanje in narkomanijo"), zdajšnji FDV - središče za protidesničarsko mažoretstvo. Takrat je pisal Peronarje. Svoje prvo delo, v katerem je neverjetno dobro zasledoval prvine socialnega romana, slenga in obstoja na robu absurda, tesnobe in ujetosti v revščino. Feri je bil odločen: "Pisatelj bom!" Mnogi, ki smo gojili podobne ambicije, smo le skomignili z rameni, a Feri je res postal pisatelj; in to presneto dober. Dobri pisatelji so izjemno slabi volivci. Skozi sedanjost namreč razrešujejo vprašanja preteklosti in poskušajo razumeti prihodnost. Stvari je treba šele postaviti na pravo mesto! Podobno se prodajajo tudi politiki. In ko se Feri sprašuje, ali bo umetna superinteligenca postala naš digitalni demon ali terapevt naše kolektivne duše, nekdo, ki nas osvobaja arhetipov, ki so se skozi tisočletja utrdili v nezavednem in nas nevede pestijo domala na vsakem koraku, korporacije elegantno razvijajo algoritme, da bi se še globlje ugnezdile v človeško dušo ter zavladale nad telesi. Lahko bi rekli, da psihoterapevtsko poskušajo omiliti predstave o digitalnem demonu. Kje je v tej dilemi prostor za politike? Preprosto ga ni! Ko bodo podkupljene ženičke in možički z javnim premoženjem poplačali dolgove, vznikle v neoliberalnih časih, jih bo digitalni demon preprosto ukinil in skupaj z drugimi izpostavil psihoterapiji služenja za blaginjo enega odstotka. Sužnjelastništvo se šele prav udejanja!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »