Starostno odraščanje

     Preseneča me, da se sprememb medijske zakonodaje lotevajo starodobno in totalitaristično. Starodobno zato, ker je medijska krajina postala presneto dinamična in vseobsegajoča. Zaradi tako imenovanih družbenih mrež lahko posreduje informacije in misli vsak, če si to le želi. Sami smo hkrati snovalci vesti, pa tudi njihovi odbiralci, cenzorji. Zato ne razumem, čemu le bi nekatere uredniške, medijske zamisli morale imeti podporo države ali bi bile celo finančno podprte z njene strani. Mislim, da ni odveč, če poudarim, kar smo že tolikokrat slišali, da se vsako kosilo prej ali slej plača. Torej denarno podpiranje medijev iz javnih sredstev še zdaleč ni primerno! Vsaj tistih ne, ki sebe razglašajo, za avtentične, neodvisne varuhe politične svobode. A očitno polje kompromitacije, na katerega posegajo denarni mogotci in politični voditelji, lahko obilno rodi zgolj, s trošenjem javnega denarja za všečne vesti? Na tak način so nekateri uredniški mediji privilegirani, njihove ...

 

    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...

  Ko se fikcija dejansko udejanji v vsakodnevnosti, vsekakor ni veren posnetek domišljije, lahko pa je podobno boleča, zastrašujoča, tudi pogubna. Za trenutek stopimo na prizorišče, kjer angleški režiser Fran Darabont oživlja mrtvece in potem hodeča smrt (The Walking Dead) pustoši po krajini in človeška bitja, ki si jih polasti, spreminja v brezciljne pošasti, kot je sama. Zamislimo si, da je to prizorišče naše telo, hodeča smrt pa celice, ki se jim je iztekla življenjska doba, Telomere praktično ne dopuščajo več delitve. Celični proces je tako zaustavljen, a te napol živeče kreature vseeno živijo. Če bi odmrle, dokončale apoptozo (1) , bi jih zaznal imunski sistem in požrli ter razkrojili fagociti (2) , tako pa … Tako pa, v slogu nekakšnih živih mrtvecev pustošijo po telesu in ga spreminjajo v bolezensko razvalino; z drugimi besedami v staro ruševino; v starke starce, ki se namesto življenja vedno močneje oklepajo palice.  Dolgo se je skrival. Zdaj poznajo glavnega krivca ...