Preseneča me, da se sprememb medijske zakonodaje lotevajo starodobno in totalitaristično. Starodobno zato, ker je medijska krajina postala presneto dinamična in vseobsegajoča. Zaradi tako imenovanih družbenih mrež lahko posreduje informacije in misli vsak, če si to le želi. Sami smo hkrati snovalci vesti, pa tudi njihovi odbiralci, cenzorji. Zato ne razumem, čemu le bi nekatere uredniške, medijske zamisli morale imeti podporo države ali bi bile celo finančno podprte z njene strani. Mislim, da ni odveč, če poudarim, kar smo že tolikokrat slišali, da se vsako kosilo prej ali slej plača. Torej denarno podpiranje medijev iz javnih sredstev še zdaleč ni primerno! Vsaj tistih ne, ki sebe razglašajo, za avtentične, neodvisne varuhe politične svobode. A očitno polje kompromitacije, na katerega posegajo denarni mogotci in politični voditelji, lahko obilno rodi zgolj, s trošenjem javnega denarja za všečne vesti? Na tak način so nekateri uredniški mediji privilegirani, njihove novice pa s tem izgubljajo ne le informacijske vrednosti, ampak vrednost nasploh.
 |
Volja pred dejstvi, dejstva po volji vodje.
Sl.vir: Arnes |
In kot že tolikokrat doslej je jasno, da vzdrževanje starodobnih vzorcev, v dejanskem primeru medijskih, prej ali slej zabrede v totalitarizem, v poskuse vzpostavljanja celovitega nadzora ne le nad medijsko krajino, ampak kar nad celotnim občestvom. Prav to se trenutno dogaja, ko na ministrstvu za kulturo pod tutorstvom vlade poskušajo poriniti v državni zbor predlog zakona, poimenujmo ga po vsebini, o vseobsežnem nadzoru nad medijsko krajino. No, če sem zloben, čakam le še, da raznim samostojnim oblikovalcem vsebin in vplivnežem z aneksom dodajo tudi opravljivce.
Problem totalitarističnega razvrednotenja medijskega prostora se namreč kaže preko poskusov, da bi tudi posamične snovalce in ustvarjalce informacij, ki to počenjajo iz čisto ljubiteljskih, največkrat nematerialnih vzgibov in za objavo uporabljajo družbene digitalne mreže, pravno podredili pravilom, pod katerimi se srečujejo medijska podjetja na trgu.
"Poklicno" in "ljubiteljsko" sta že v osnovi dva različna pojma. Prvega povezujemo z materialnimi pričakovanji, drugega izključno s psihičnim ugodjem. In zdaj bi nekakšni nazadnjaki, ki življenje presojajo izključno iz perspektive skupnostnih pravic, izvedli elegantni pogrom nad dejansko neodvisnimi snovalci vsebin družbenih mrež. Elegantni, ker gre za predlog zakona, ki ga promovira kulturno ministrstvo. To je tisto, ki bi moralo po vseh definicijah skrbeti za dvig ustvarjalne ravni, ne pa zatirati osebne pobude, ustvarjalne osebnosti in njihove izdelke.
 |
Asta Vrečko, dekle z desno prečko.
Sl. vir: Nova24TV |
Predlog medijskega zakona še zdaleč ni tako nedolžen, kot to hoče prikazati ministrica Vrečkova. V vseh pogledih pa naj ga beremo po zaporedju členov ali od spodaj navzgor, medijsko krajino zaklepa v toge okvire, v katerih lahko preživijo zgolj novičarski fevdalci oziroma informacijski monopolisti, ki si že danes jemljejo pravico, da razsojajo o resnici in zlorabi verodostojnosti.
Seveda sam vpis v razvid, ki je vznemiril številne blogarje, podkasterje, vlogerje, promocijske vplivneže in druge, ni ravno najbolj očitna posledica, ki se nam bo vsekakor zgodila. Čeprav Vrečkova trdi drugače. Ne smemo pozabiti, da živimo v državi, v kateri sta uradniška zabitost, nesramnost in podkupljivost privilegij ter da se na vsake toliko najde kakšen inšpektor, ki se dosledno spotakne ob črko zakona in nažene pomoči potrebne osebe v skrbstvu na ulico, namesto da bi jim pomagal urediti sporno stanje in zakonsko kolizijo.
Ne bom trdil, da je hudobija ena izmed ključnih lastnosti Podalpske nacije, smo pa posamezniki le precej pogosto izpostavljeni njenemu delovanju. Zato morajo biti zakoni jasni, nedvoumni, da nihče ne more podvomiti, kaj sta predlagatelj in zakonodajalec mislila z določeno zakonsko določbo. Predvsem pa morajo človeka, posameznika in njegovo ljubiteljstvo varovati in ščititi pred korporacijskim pohlepom.
Če bo ministrica Vrečkova nadaljevala v tej smeri, bomo prej, ko ne, še preden bo predlog zakona prestal vse zakonodajne postopke, soočeni z aneksom, v katerem bodo zahtevali, da vsi neodvisni, svobodni snovalci vsebin, pridobimo dovoljenje od ministrstva za kulturo oziroma AKOSa, preden bomo na omrežju poslali objavo med javnost.
"Smešno," verjetno poreče Vrečkova, vendar če podrobneje pogledamo vsebino predlaganega zakona, nam bo kaj hitro jasno, da gre v prvi vrsti zato, kako ustreči deklariranim medijem, da se prepreči nelojalna konkurenca na področju oglaševanja s strani posameznikov. No, nelojalnosti kaj lahko hitro stopimo na prste, če prihodke posameznih, neodvisnih snovalcev obdavčimo, a očitno to še zdaleč ni dovolj. Neodvisni svobodnjaki namreč uredniškim medijem konkurirajo tudi z vsebinami. Ta trenutek mogoče to niti ni tako opazno, vendar zamisel "sam sebi urednik" dobiva vedno več podpornikov. Informacijske tehnologije so nam dejansko omogočile, da lahko tudi posamezniki ali mnenjska skupina ponudi izvirne in preverjene informacije, hitro in v zavidni digitalni predstavitvi. Lahko bi naštel najmanj deset spletnih naslovov, iz katerih tudi sam zajemam vsebine, ki se jim nobeden od domačih medijev poglobljeno ne posveča. Če jih že objavi na svojih straneh, je to največkrat nekritični povzetek na čisti reproduktivni, neustvarjalni ravni.
Medijski zakon je torej predpis, ki ga narekuje strah uredniških vestičarjev. Kdo od njih bo preživel, je vprašanje. Osebno pa sem prepričan, da imajo dobre izglede Delo, MMC, Mladina in N1, ker imajo najboljše možnosti, da se preoblikujejo v informacijske agencije s celovito ponudbo: vestmi, fotografskimi in videoposnetki, izobraževalnimi temami, komentarji …, torej z vsebinami, ki jih lahko tržijo posamično ali v paketu. Seveda bodo ali so že dozoreli tudi nekateri posamezniki. Slednji bodo postali, če že niso, ponudniki posebnih vsebin. Jih bodo tržili neposredno ali preko informacijskih družb, je drugo vprašanje, o katerem bi trenutno ne razpravljal.
 |
Vedno se najde kakšen dovolj "žleht" inšpektor, ki
dvoumno napisanemu zakonu odvzame spodobnost.
Sl. vir: Times.si |
V tem pogledu je predlog zakona nekoliko preroški, saj napoveduje zaton dobršnega dela medijskih sončec. Ne neposredno, ampak s tem, da vpisanim v razvid omogoča dostop do javnih sredstev in pa visoke standarde varovanja svobode govora za vse. Kaj ti visoki standardi dejansko pomenijo, smo se že seznanili iz nekaterih neposrednih primerov, ki so se vlekli ali se vlečejo po sodiščih. Torej uporabi preizkušanega recepta ne bo mogoče uteči. Treba bo le poiskati primerno besedo, jo iztrgati iz konteksta ali nekemu sestavku pripisati zlonamernost ter pisca ovaditi in posameznika bodo začeli mleti pravni in sodni mlini, namesto da bi se posvečal iskanju informacij in njihovemu ustvarjalnemu oblikovanju. Osebno poznam kar nekaj oseb, za katere je dobro poskrbela pravna država. Iztirila jih je iz ustvarjalnega ritma. Nikdar več se niso vrnili na sceno in ničesar več koristnega niso naredili za družbo, sebe, bližnje.
In prav v tej luči moramo tudi presojati predlog medijskega zakona, ki je romal v državni zbor. Neodvisna, svobodna novičarska konkurenca obstoji in jo bo zakon tudi pravno formalno priznal, vendar samostojni ustvarjalci, čeprav bodo delovali na enotnem medijskem trgu, ne bodo upravičeni do državne pomoči. Nasprotno kot zakonski subjekt bodo izpostavljeni cenzuri, prepovedim, kaznim, strožji obravnavi na sodiščih, vsemu, kar lahko doleti uveljavljene medijske hiše, ki si lahko privoščijo dolgotrajno pravdanje. Tako ali tako ga plačuje država s podporami za medijsko pluralnost. Mogoče namen zakona res ne bo omejevanje pestrosti informacijskih oblik izražanj in sodelujočih, vendar dopušča neposredno pravno regulativno poseganje v posameznike, ki se nepoklicno, prostočasno ukvarjajo z oblikovanjem in posredovanjem medijskih vsebin. In to je tisto, kar je napačno in zlobno!
Komentarji
Objavite komentar