Starostno odraščanje

Najprej je zavladal sedmim kraljestvom in postal prvi kitajski cesar, absolutni vladar, šiba božja, strah in trepet podložnikov, graditelj velikega zidu. Ko je sklical glasnike, učenjake, čarovnike in modrece in jim ukazal, da raziščejo skrivnost minljivosti ter ga blagoslovijo s spoznanjem večnosti, so ga zgolj prestrašeno gledali. Dobro so vedeli, da se dvom plačuje s hladnim udarcem rezila. Sključeni in zadenjsko so zapustili veličastno dvorano. Razleteli so se po deželah, možganili, grozili, rotili, preizkušali, obupavali, ko so iskali sredstvo, način, da premagajo zadnjo grožnjo, ki je visela nad Quin Shi Huangovo zapovedano 10.000 letno vladavino. V igri z večnostjo je zmagovala edino smrt. Druga za drugo so se kotalile glave zaradi cesarjeve nečimrnosti. Propadli so številni poskusi, da se agonija utopi v eliksirju mladosti. Nekega jutra na izteku noči 211 let pred Kristusom je vsemogočni cesar izdihnil, ujet v mreže lastne naivnosti, onemogel od upanja ter številnih prevar. Pri...

Poškodovan se je poskušal izvleči iz prevrnjenega vozila. Levica ga ni ravno ubogala, tudi noga je delovala nekam mrtvo, utrujeno. Vlekla se je za telesom skozi razbito zadnje okno nekoliko premaknjene karoserije. Ko se je odvlekel za tretjino olimpijskega bazena, je počilo. Plameni so skoraj hkrati začeli lizati lak in spremenili kovinsko gmoto v baklo. Takrat so se oglasile prve bolečine. Ukleščile so telo in skrivenčile ustne. Nekoliko kasneje je drvel v nasprotni smeri skozi tunel oglušujoče sirene. "Sistem zavedel človeka", "Tudi pri nas boleče izkušnje samovozečih pilotov", Samovozeča tehnologija: Kdo je kriv?" In podobni naslovi so drezali v človeške občutke povprečnega bralstva, poslušalstva, naslednji dan. Nekoč tako hvaležne gostilniške debate so se razvnele preko spleta. Malo tehtnih premislekov, mnogo netaktnih, s predsodki okuženih dovtipov. Besede so potovale s hitrostjo elektronskega uma, ki je krmilil nesrečno vozilo ter nadzoroval stanje poškod...

Tokrat je bilo prvič, da je na vrhu hriba rasel stolp, ki ne bo cerkveni zvonik. Trobež Hunt si ga je zamislil kot opazovalnico, iz katere bo delal geomorfogenezne in večspektralne posnetke zemljišč v dosegu horizonta objekta ter dolgoročno proučeval vplive naravnih premikov, dinamičnih ekosistemov in človeških posegov na reliefne spremembe in geologijo tal. Ogrodje tristometrskega stolpa je bilo končano. Dvigalo se je že sprehajalo med nadstropji. V najvišje je dovažalo občutljivo optično opremo in podnožja. Ravno so vgrajevali zaščitna fluroitna stekla visoke čistosti, ko so se oglasili telefonski pozivni znaki. Trajalo je kar nekaj časa, da ga je Trobež Hunt izbrskal iz žepa. "Gospod Hunt, gospod Hunt," je hitel glas na drugi strani. "Javljam se iz ministrovega kabineta. Gospod minister je odredil revizijo vašega okoljevarstvenega dovoljenja in vas prosi, da začasno ustavite projekt. Prinesli so mu namreč mrtvega ptiča. Gre za redko vrsto selitvene ujede, ki se je zal...

"Ja," je rekel, "Tokrat smo bili pravo bitko. Ne za svobodo ne za osvoboditev, ampak čisto navadno bitko za spoštovanje. Pa saj niti nismo imeli pravega sovražnika na drugi strani. Bile so le trume prestrašene mladine, obveznikov, ki so iskali način, kako se čim prej izkrasti iz zarjavele pesti Jugoslovanske ljudske armade in uteči domov. Ti mladi fantje so nam sami padali v objem z dvignjenimi rokami, če se niso bali oficirskih skrajnežev. Ja manjšina res ni dojela, da armada ni orožje za zatiranje ljudstev znotraj skupne države, ampak obrambna sila pred militantno nastrojenimi tam čez, preko meje." Potem je utihnil. Pograbil nahrbtnik in s še toplo klobaso v ustih zapustil osvobodilni miting. Preprosto ni več prenesel nadutih besed, s katerimi so govorci nekoliko bolj ostre orožne vaje poveličevali v vojno. Vedel je, da je zanj epizoda osamosvojitelja - osvoboditelja končana. Za vedno! Od takrat se ni več udeleževal golaževih pojedin iz skupnega kotla in jurjevanj...