Za prst v rit...

     Kako kaj skrbimo za svojo rit? Če sodimo po odzivnosti na vabila, ki jih NIJZ pošilja starostnim skupinam zvišanega tveganja, potem manjka le še nekaj odstotkov do zamišljenega 70-% odziva. Seveda ženske tudi v tem pogledu prekašajo moško populacijo. Ne bom trdil, da so doslednejše do sebe od moških, kot trdijo poročevalci akcije. Nesporno je, da jim zdravstvo tudi na splošno posveča več časa zaradi njihove ranljivosti in razplodnih funkcij. In ko se človek navadi na neka rutinska opravila, tudi druge diagnostične posege sprejema nekako samoumevno. No, ob nekaterih diagnostičnih preiskavah, kot so kolonoskopija in drugi endoskopski posegi v telesno notranjost, se človek že po naravi počuti nelagodno, mogoče celo mučno. Vsaka, še tako obrobna diagnostika izzove zaskrbljenost in včasih tudi močan odpor. Največkrat se ga celo ne zavedamo. Čutimo le nekakšno neprijetnost in odvečnost ter nemoč zaradi izgube nadzora nad lastnim telesom. Da o mamografiji in dentalni medicini, ki sta dobesedno ostalini srednjeveških metod v sodobnem zdravstvu, niti ne govorimo. No, in ko zdaj stojim med obljubo in dejanjem, se sprašujem, kakšna bo cena, ki jo bom moral plačati za nekaj, kar mi na veliko prodajajo, da bo rešilo moje življenje. Mogoče mi ga za kakšno leto podaljšajo, rešijo zagotovo ne! Naj se zdravniki še tako naprezajo, smrti ne ozdravijo. Prej ali slej prestopiš čez srebrno črto. Torej, koliko se dejansko splača podaljševati življenje, razen če se zavestno odločim, da bom raziskovalni objekt v preventivnem projektu? Zadnjič sem na Facebooku naletel na moškega, ki je rekel: "Po desetih letih se je rak ponovno pojavil. Imam zdravila, ampak najmanjše volje ne, da bi ponovno vse to prestajal kot pred leti."