Usmrtitev smrti

     Bomo leta 2045 resnično vzpostavili nov biološki aksiom vrste in se vpisali med nesmrtne, kot napovedujeta avtorja knjige Smrt smrti, José Cordeiro in David Wood, ali pa bo to stoletje kasneje, niti ni pomembno. Zgodovina kaže, da je človek vse, kar si je omislil, tudi osmislil. In brez dvoma bo tako tudi tokrat. Kako radi se ljudje motimo, ko poskušamo naše napovedi tudi časovno umestiti oziroma kako mimogrede nas izda naš naduti optimizem, nas še kako zgovorno poduči delo Gordona Rattraya Taylorja, Biološka bomba (The Biological Time Bomb), izšlo leta 1968. Taylor je pred več kot pol stoletja v svoji znameniti transhumanistični prerokbi zapisal misli gerontologa Alexa Comforta ter srčnega kirurga Alphonsa Liguoriia d'Abreuja. Prvi je že takrat trdil, da bomo najkasneje čez dvajset let razumeli bistvo glavnih procesov staranja pri človeku, medtem ko je d'Abreu na predavanju v Kraljevem kirurškem združenju leta 1966 kar naravnost izstrelil, da bodo nekateri med prisotnimi dokaj verjetno dosegli starost 180 let. A očitno si v resničnem svetu dogodki sledijo počasneje od želja. Za transhumanizem je staranje bolezen, nič več biološki proces odstranjevanja, namenjen prilagajanju naravi, smrt sama pa zločin zoper nedotakljivo življenje. Zato bomo nedvomno trčili ob zid človeških predsodkov in verovanj. No, že danes smo priča tako imenovanim pohodom za življenje, ko nas podporniki na vsak način poskušajo prepričati, da moramo ohraniti naš živalsko-hormonalni razplod in boleče umiranje. A očitno je naše hrepenenje, da bi se sprehajali z bogovi, močnejše od verskih dogem. Smrtnosti bomo verjetno res kmalu utekli, ne pa tudi ranljivosti, ki bo odločala, kdo se bo vrnil med umrljive!