Zločin proti človeštvu

     V Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki so jo sprejeli Združeni narodi po 2. svetovni vojni, je izrecno poudarjeno, da je pravica do življenja temeljna vrednota človeštva. Smrt krši to pravico, zato predstavlja mednarodni zločin! Smešno, ampak tako je. Ljudje si očitno še nismo na jasnem, kaj življenje sploh je oziroma bolje rečeno, kaj pomeni biološka dediščina na robu sintetičnega sveta. Brez dvoma bomo smrt prej ali slej premagali in se bodo prihodnji rodovi z njo seznanjali le še skozi učenje v virtualnem okolju. Danes bi rekli, da bo prej kot ne postala predmet zgodovinopisja, nekaj, kar je nekoč pomagalo čistiti planet pred presežkom "pametnega" mesa. Že kot otrok o smrti nisem imel dobrega mnenja. Njeno lomastenje po svetu živih se mi je zdelo naravnost strahotno in neusmiljeno, in odkar pomnim me je zanimalo, v kakšen vonj se odeva gospa s koso. To sem spoznal pri dvanajstih letih, ko sem prvič vstopil v cerkev. Notranjost je bila prežeta z zaudarjanjem po smrti. Plazila se je po stenah s slikami križevega pota, vzhajala je iz kamnitih tal in se vsipala izpod stropa k tlom. Naenkrat sem se počutil nelagodno, nosnice pa mi je začel polniti težak zadah. Podobno me obide ob procesijah, pogrebnih sprevodih, v cvetličarnah, na pokopališčih, ob komemoracijah ali zgolj ob izražanju sočutja z molkom. Na vseh takšnih krajih in ob omenjenih dogodkih čutim njen neprijeten zadah. Monoteistični obredi so prežeti z njim. Trenutek smrti je zanje sveto metafizično doživetje. Zato ne razumem uličnih povork, na katerih tisti, ki verjamejo v posmrtno zveličanje, častijo življenje. Življenje je namreč zanje odpadništvo, zavrženost, a tudi priložnost obenem, da si pridobiš božjo milost. Zame pa je smrt zgolj tehnični problem!