Avtoriteta

     Nedavno sem doživel kritiko na moje pojmovanje avtoritete. Sam jo namreč vidim kot izrazito negativno dejstvo. Kot pojem in lastnost, ki se lahko hitro izkoristita oziroma uporabita za vzpostavitev monopola absolutnega védenja, posredno pa tudi odločanja in kaznovanja. Pustimo ob strani strogi pojem same avtoritete, določila naj bi ga njen latinski izvor: auctoritas (ugled, vpliv) ter glagol: augere (pospeševati, okrepiti, obogatiti, narediti rodovitno). Ja, tudi na ljubezen večina gleda zanosno, spodbudno  olepševalno, čeprav se vedno kasneje izkaže za orodje zlorabe, manipulacije in prisile. V človeški zgodovini bi le težko našli večne pojme, ki opisujejo naš značaj, obnašanje in politične pojave, da s časom in glede na kulturno družbeni kontekst ne spreminjajo pomenske narave. Ne glede na to ali se avtoriteta izraža skozi avtoritarnost (samovoljnost) ali pa avtoritativnost (odločnost, suverenost, naravna prepričljivost, kompetentnost …), kaže svoj dvojni obraz. Kot bog Janus, pri katerem nikoli ne veš, kateri del njegove dvojnosti je namenjen tebi in kdaj boš postal žrtev njegove prevare. Izraz avtoriteta tudi v svojem strogem pojmovnem smislu, precej spominja na delovanje oblasti. Po definiciji je lastnost, ki jo imajo določene osebe in institucije, da vplivajo na druge, jim narekujejo misli in ravnanja ter uživajo njihovo poslušnost, je zapisal pod geslo o Avtoriteti v Leksikonu filozofije dr. Anton Stres. Torej je zdrs "avtoritete" v avtoritarnost dokaj lahkoten in pogost pojav. Ali se avtoritarni značaj napaja z avtoriteto ali pa avtoriteta služi za oporo avtoritarnemu značaju, je pravzaprav vseeno. Vendar v človeku domuje še ena sila, ki je v vseh pogledih enakovredna težnjam avtoritete. To je hrepenenje po svobodi, lahko tudi anarhizmu, libertarizmu!