Ustvarjalni napor

     V zadnji Delovi sobotni prilogi sem prebral intervju z Davidom Epsteinom z zgovornim naslovom: Možgani navijajo za lenobo. Za lažjo možnost. Vedno in povsod! Ne bom trdil, da nekaj podobnega ne najeda vseskozi naših upov in zagona, da bi postali dejavnejši in ustvarjalnejši ter da je sila malo ljudi, ki se postavijo po robu nagovoru k "lažnemu" ugodju. Toda ali gre res za globlji nagovor v nas ali pa za privzgojeno nedejavnost, lenobo? Pustimo kognitivnim in socialnim psihologom, da opravijo temeljit pomenek in nam sporočijo ugotovitve. Ne nazadnje se prav vse dogaja v naši glavi, a vedeti moramo, da so rešitve še kako odvisne od senzoričnih sistemov, okolja in okoliščin, ki jih dražijo, vzburjajo. Običajni možgani vedno tvegajo le do neke mere, najraje pa se tveganjem izognejo. Odvisno od vzgoje, ki je je bil posameznik deležen. Za trenutek zanemarimo prirojene lastnosti in sposobnosti in predpostavimo, da imajo naši vzgojitelji in družba tudi pri vzgoji mišljenja in odzivanja, obnašanja, odločilno vlogo. Kdor je bral Balzaca, dobro pozna aristokratsko lenobo in tveganja, s katerimi so se soočali svobodni povzpetniki brez premoženja in zvez. Le redki pa smo ob tem pomislili, da je vmes cel kup ljudi, o katerih Balzac ne spregovori, ker so brezznačajni. Nosi jih življenjska reka in premetavajo vetrovi štirih strani neba. Dejansko gre za množico nepomembnih, ki so se izvlekli iz anonimnosti šele po zaslugi volilne pravice. In slednjo jim je priborila ustvarjalna manjšina. Javnost je seveda zanimiv fenomen. Za večino njenih pripadnikov razmišljanje ni le energetsko potratno, ampak dejansko napor, zato elitistične teorije o družbi niti niso tako zgrešene. Pravi ustvarjalci pa vedno presegajo omejenost, v katero so ujeti!