Novi humanizem

     Zamislimo si, da bi izpadel zgolj en element iz nazadnjaške družbene strukture: vera, domovina, družina ali država. Vsi so zaznamovani s pojmom avtoritete. Padec slednje na enem področju pa samodejno pomeni tudi sesutje vseh ostalih, ker smo oslabili ključno vez znotraj posamezne entitete in seveda tudi med njimi. No, to se verjetno ne bo zgodilo tako kmalu, ali pač, kot so nas podučili nedavni dogodki v ZDA? Nazadnjaško desničarstvo se lahko prikazuje kot močno, dokler mu neposredno ne pomolimo sredinca in mu na kratko izrazimo, kaj si mislimo o redu, ki naj bi ga predstavljalo. Lahko koraka, dokler so ljudje voljni nositi zastave, prepevati himno, rojevati otroke in častiti bogove. Ko pa se zgodi gibanje, ki je zaznamovalo svet ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, avtoriteto potopi razuzdana in razgaljena svobodomiselnost. "Cvetje je moč!" In vedra mladost ni pripravljena delati, ampak zgolj slediti zanosu ljubezni in vroči krvi. Prav ta odklon od reda s poniževanjem avtoritete je prisilil delodajalce, da so odvezali mošnjičke, če niso hoteli imeti polnih ulic mladih, vztrajnih volivcev, ki niso bili pripravljeni delati otrok in preostanek življenja tlačaniti za njihovo dobrobit. So kupovali socialni mir? Da, in tudi lastno blaginjo, tako kot bodo to počeli v Evropi v kratkem in so v ZDA z obratom k demokratom že začeli. Tudi sindikati so že dolgo le še ostalina kapitalističnega reda, vzvod, preko katerega izkoriščevalci preizkušajo svoje meje. So bolj ali manj tudi režimska sila, ki ljudi vklepa v spone poslušnosti z zavajanjem o namišljeni moči. Novi humanizem je začel ponovno vstajati na ulicah s spontanim uporom proti avtoriteti in redu kot takšnemu! Palica, znak vpliva pa tudi tokrat neusmiljeno klesti po svojeglavosti!