Revolucija v biologiji


     Umetna inteligenca že tre matematične probleme enega za drugim. Mogoče res še ni uspela zastaviti kompleksnega vprašanja, ki bi združilo matematike pri njegovem reševanju, vendar se ti že sprašujejo, ali jim bodo v prihodnosti sintetični možgani pustili še kaj možnosti za njihovo delovanje. Nekateri vrhunski matematiki že precej prepričljivo trdijo, da mogoče res ne bodo več prvi pri dokazovanju in predstavljanju rešitev, bodo pa vsekakor pojasnjevali dokaze, do katerih se bo dokopal strojni um. Do podobne revolucije integracije človeškega in strojnega mišljenja prihaja tudi v biologiji. Veliki jezikovni modeli trenutno še pojasnjujejo biološke raziskave "tvorcev" dolgoživosti in snovalcev projektov proti staranju, toda z bližanjem uporabnosti kvantnih računalnikov in njihovim povezovanjem s progresivno umetno inteligenco bomo presnovne procese na celični in molekularni ravni imeli na dlani. Geni bodo zaplesali in se preurejali po naši volji in seveda glede na okoliščine in stanje v družbi in okolju. Ni vprašanje, ali bomo v fazo osebnega fiziološkega urejanja, strogo prilagojenega posameznikovim potrebam in ambicijam, res vstopili, vprašanje je le, kdaj. Skromen odgovor pa: "Vsekakor pred koncem 21. stoletja!" No, zlobneži namigujejo, da bo to obdobje, ko bosta posameznikovo izboljšanje telesnega počutja in odprava bolezni podrejena občim družbenim potrebam. Povedano drugače, znanost bo skrbela za naše optimalno stanje, da ga bo potem neka državna skupnost uničila v sebičnih množičnih spopadih za "višje" interese. Mogoče res? Vendar dvomim! Ko bomo enkrat uspeli obračunati s smrtjo, bomo obračunali tudi s strahom, ki nas zdaj prisiljuje služiti nasilnežem. Države bodo namreč izgubile monopol nad nami!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »