Dobrodošli na pojedino

     Ko umremo, naše telo takoj postane vir energije in hranil za razkrojevalce. Najpomembnejši med njimi so bakterije, s katerimi praktično živimo v sožitju, dokler s smrtjo ne propade naš imunski sistem. Ta skrbi za ohranjanje krhkega ravnotežja med telesom in najbolj razširjenimi organizmi na planetu, bakterijami. Nesporno so med njimi oportunistični, koristni mikroorganizmi, ki sobivajo s telesom in sodelujejo v njegovih procesih, a vprašanje je, kako se vedejo, ko odpove nadzor imunskega sistema. V človeškem telesu je približno tretjino več bakterijskih celic kot človeških, še posebej v prebavnem traktu in na koži. In ko telo odmre, procesu smrti sledijo tudi zarodne, samoobnavljajoče matične in rakave celice. Kot bi sledile nekemu kodnemu mehanizmu pripadnosti, čeprav so drugače delitveno nesmrtne. Brez stalnega nadzora belih krvničk in protiteles simbiotske bakterije vdrejo v krvni obtok in tkiva, kjer začnejo z encimi razkrajati celice za lastno prehrano. V živem telesu to sproži smrtno nevarno sepso, v mrtvem tkivu pa gnitje, razkroj. "Odnos med človekom in njegovim mikrobiomom ni romantično prijateljstvo. Bakterije takoj, ko je mogoče, sledijo termodinamičnemu imperativu dostopnosti do energije," opisuje Googlova umetna inteligenca. Naše telo je namreč zajetna shramba hranil, in ko imunost odpove, se v trenutku spremeni v neprostovoljnega gostitelja in vstopi v krožni tok življenjske obnove. Seveda to poraja sklop vprašanj raziskovalcem dolgožitja. Gre za osnovno predpostavko, da so na Zemlji življenjski procesi povezani in še kako prepleteni ter da so spoznanja le o določenem bitju, ne pa o biosferi kot celoti, premalo za izdelavo napitka nesmrtnosti.