Socialni odnos

     Rene Árpád Spitz, avstrijsko-ameriški psihoanalitik, je bil prvi, ki se je lotil sistematičnega raziskovanja dojenčkov in vpliva socialnega okolja na njihov osebni razvoj. Ugotovil je, da dojenčki, ki daljši čas niso deležni nege in čustvene oskrbe, sčasoma nepovratno zaostajajo, razvojno nazadujejo in postanejo dovzetnejši za bolezni. Hrepenenje po dražljaju je ena izmed temeljnih potreb ljudi v vseh obdobjih, in ne zgolj v ranem otroštvu in odraščanju. Najbolj žlahtna oblika stimulacije je tista, ki izhaja iz telesne intimnosti. Z božanjem, objemanjem, dotikanjem nasploh, neposredno spodbujamo možgansko ugodje in dobro telesno počutje. Pustimo za zdaj ob strani nevrotransmiterje in hormone, ki so ob zaznavah ključni za naše počutje. Pomembno je, da vemo, kako pomemben je stik s soljudmi in občutki, ki ga spremljajo. Tudi če so slednji negativni oziroma odbojni, vplivajo na določeno raven zavesti in človeško udejanjanje. Nasprotno pa senzorična deprivacija oziroma odstranitev dražljajev (vida, sluha, dotika, vonja, okusa in občutka za položaj v prostoru ter temperaturo) odraslo osebo privede do psihoze ali do začasnih mentalnih motenj. To še kako dobro poznajo v zaporniških okoljih, ko obsojence kaznujejo na bivanje v samicah in jim mogoče celo zmedejo časovno orientacijo. No, politični režimi se izolacije pogosto poslužujejo, kadar si želijo podrediti voljo posameznikov. Po drugi strani sta druženje in družbeno povezovanje najboljše orožje proti enoumju. Neposreden, predan stik ali globoka intimnost v pravem pomenu vpliva tako na psihološki, mentalni in emocionalni razvoj kot na samo biokemijo v možganih. Prav tako je vedno več dokazov, da tesen odnos preprečuje tudi nekatere bolezni!