Starostno odraščanje

          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...

       Naenkrat jo je ognjevito zgrabil in poletela sta po dvorani. Brez znamenite rože med zobmi. Z globokimi pregibi v znak, a jasnim sporočilom žarečih oči in napetih vratnih žil. Tokrat sta plesala zase. Zato je ogenj v njima divjal, kot da se mora v trenutku razplamteti in požreti vse okrog. Pa saj sta v tem zanosu strasti bila pomembna zgolj ona, in pa ritmični takt seveda. Plesala je dvorana. Plesale so luči nad njima, plesala so ogledala, pred katerimi so vadile baletke v dopoldanskih urah, plesali so ljudje, ko so nazdravljali s šampanjcem ob robu.        Nekdo je rekel: "Preveč drzno za ta leta. Mnogo preveč! Nepotreben razvrat!" In tisti blizu so gledali in prikimavali, čeprav so po tihem razmišljali, kako bi se sami sneli s ketne dvoma in se pognali po podiju. Zlili po njem plesno vedrino nekdanjih let. Pognali korake. Se uprli togosti, v katero jih je postopno lovila starost. Ko leta prehitevajo korake. Sl. vir: Pinterest A ognje...

  Rekli so, da se je umaknil iz javnosti. Da je po izjemni priljubljenosti med ljudmi naenkrat začutil mravljince, kako gomazijo po hrbtenici navzgor proti tilniku. In ker gomazenje ni prenehalo naslednji dan, tudi naslednjega dne naslednjega dne ne, je nabasal nahrbtnik in odšel daleč nekam v goro. Le kdo bi ga iskal po tistem večji del težko prehodnem terenu. Rezale so ga globoke grape. Po njih se je spuščala voda; tako čista, da nič ni uspevalo v njej. Tako čista, da je bila le za občasno potešitev žeje in preveč bistra, da bi v njeni svežini užival znova, znova in znova. Studenčnica, ki priteče iz zemlje, je čisto nekaj drugega. Prav tako hladna, a nabita z minerali in ioni.   Vprašanje za bilijon evrov: V kateri roki tiči mladost? sl. vir: MatlupEU In tam nekje, pod posivelo, z lišaji, mahovi poraslo skalo, je bil ta izvir, nekoliko višje pa je ležala stara lovska, od lovcev pozabljena, koliba. Pred svetom se je zatekel vanjo. Saj ne da si je to želel, ampak vseeno, ...